2. poglavje
SKRIVNOSTI IN LAŽI
Emilyne je sama pri sebi tiho zagodla. Slika ji ni šla od rok. Z vzdihom je zopet iztgala list iz svoje skicirke in ga zalučala v steno. Že tisočič si je zaželela, da bi bila bolj podobna očetu. Bil je slaven slikar. Emilyne si je snela slušalke in utišala skupino Rogers n Cats.
Zaslišala je zvonenje telefona. Vrgla je skicirkp na posteljo in stekla v dnevno sobo. Bila je okrašena z slikami očeta. Dvignila je slušalko. »Je pri telefonu Emilyne Fray?« Glas na drugi strani zveze je bil znan a ga ni takoj prepoznala. Emily si je živčno ovila kabel okoli prsta. »Jaaa?«
»Živjo jaz sem eden od tistih huliganov z nožem, ki si ga spoznala sinoči v Onkys Roomu. Bojim se,da sem naredil slab vtis, zato sem upal, da mi boš dala priložnost, da se ti oddolžim…«
»Clary!« Emilyne je odmaknila slušalko od ušesa ko je Clarisso premagal glasen smeh. »To splooooh ni smešno!« je jezno rekla Emilyne. »Oprosti,« se je opravičila Clarissa. »Hotela sem te vprašati če bi danes šla z mano v lokal. Saj veš, Simon ima koncert, pa me je povabil, da pridem poslušat.« je rekla Calrissa. *i* Ah, Simon. Claryin fant. *i* je pomislila Emilyne. »Seveda, pridem. Ampak ne hecaj se več na ta način!« je ostro dodala. »Sploh pa veš, da sem si vse skupaj samo domišljala. » je potrto rekla Emilyne. »Ah, Emily. Umetnica si. Umetniki vidite svet drugače kot drugi ljudje,« jo je opmnila Clarissa. Emilyne je zavzdihnila. »No, prav,« je rekla. »se vidva v lokalu.« se je poslavila Clarissa. »Ja, adijo,« se je poslovila tudi Emilyne in odložila slušalko.
Počasi se je odpravila navzgor po stopnicah. Ravno ko se je vrgla na posteljo je vnovič pozvonilo. a tokrat pri vratih. Emilyne je zavzdihnila in počasi vstala. prizibala se je do vrat in jih odprla. »Hej moja princeska.« jo je pozdravil očka. »Hej, oči,« mu je odvrnila. »poslušaj,« je dodala. »Bi lahko danes šla z Clary v Moon Kafe? Njen fant ima koncert z svojo glasbeno skupino, veš« je rekla Emilyne. Oče jo je premeril. »Po tem, ko sta včeraj zamudili?« Emilyne je zavila z očmi. »Saj veš, da je pred Onxy Roomom težko dobiti taksi.« je zavzdihnila Emily. »No, pravzaprav ne gre samo za to,« se je izmikal oče. »Teta Amily naju je prijazno povabila, da za preostanek počitnic prideva k njej na kmetijo,« je obotavljivo rekel. »Oči no!« je zagodrnjala Emilyne. »rada bi ostala tu za konec počitnic,« je sitno zatečnarila Emilyne. »Že vem! ne bom spakirala kovčka!« je rekla Emilyne, saje mislila, da bo s tem pokopala očeta. »Pravzaprav je Amily že tu,« je rekel oče in s tem vrnil udarec. In res je skozi vrata stopila lepa Amily. »Oh, dragi bratec, pusti vendar Emilyne, da se zabava,« je namesto dobrodošlice rekla Amily. »Naj gre ven, midva pa bova vse pripravila. Ko se vrne pa lahko odrinemo,« je prijazno predlagala teta Amily. »No.. prav« je pristal očka. »Super! Hvala! najboljša sta!« je srečno vzkliknila Emilyne in objela očeta nato pa še teto.

Na dovozu jo je že čakala Clarissa. »Hej! pozna si! je bilo težko prešričati očija?« je sočutno vprašala Clarissa. »No, ja. Ampak pustiva zdaj to. Pojdiva poslušat tvojega ljubčka,« jo je podražila Emilyne.

*i* V lokalu *i*
»Bodo kmalu začeli?« je utrujeno vprašala Emilyne. »Verjetno,« je prikimala Clarissa. »Aha, poglej že prihajajo na oder!« je vzkliknila Clarissa. Res so na oder stopili fantje, eno leto strarejši od Clary in Emilyne. »Pozdravljeni! Danes bomo zaigrali par najboljših naših špilov. Preden začnemo pa hvala vsem za udeležbo!« je pozdravil občinstvo glavni član skupine Simon.
»Prva pesem nosi naslov NEIMENOVANA.« je naznanil Simon. In so začeli.
*i*»Le daj, moje lažno uničevalno božanstvo, moja malopridna ledja! Na debelo namaži sleherno nabreklino s sušno gorečnostjo!« *i* je Simon tožeče tulil v mikrofon. Clarissa je zdrknila navzdol po sedežu. »Prosim ne povej nikomur, da ga poznam,« je zašepetala. »Sveda, kdo pa še uporablja besedo ledja?« se je zahihitala Emilyne. Za njo je nekdo zakašljal. A kašelj je bil porogljiv, tako kašlja nekdo, ki se trudi prikriti strašen krohot. Emilyne se je zaskuala. Zagledala je rjavolasega fanta iz kluba Onxy Room. »Kaj pa je?« Clarissa je sledila njenemu pogledu. A ni mogla videti rjavolasca. Ta je brez vsakega opozorila vstal in odšel proti vratom. Začutila je Clarissino dlan na ramenu. Spraševala jo je če je kaj narobe. A Emilyne jo je komaj slišala. »Takoj pridem,« je zašepetala Clarissi. Vstala je in se kradoma odplazila iz trgovine. Zunaj se je na trdi zid naslanjal tisti prelepi fant. »Poezija tvojega prijatelja je obupna,« ji je povedal. »Kaj?« je bleknila Emilyne. »Poezija tvojega prijatelja je obupna, sem rekel. Sliši se kot, da je pogoltnil slovar, zdaj pa na slepo pljuva besede.«
»Prav briga me za Simonovo poezijo!« Emilyne je bila čisto rdeča od sramu. »Raje mi povej zakaj me zalezuješ!«
»Kdo pravi, da te zalezujem?«
»Oh, ja krasno se sprenevedaš. Pa še na ušesa si vlekel! Mi boš povedal kaj se dogaja, ali naj pokličem policijo?«
»Kaj pa bi jim rekla?« jo je zatolkel. »Da te nadlegujejo nevidni ljudje? Verjemi mi, pinči, policija ne bo prijela nekoga ki ga ne vidi.«
»nisem nobena punči! Emilyne sem.« je iztisnila skozi zobe. »Vem, lepo ime. kakor tisto zelišče *i* emilyne sage *i*, munškadna kladulja. v starih časih so ljudje verjeli,da če bodo jedli semena kladulje bodo videli vile in škrate. Si to vedela?«
»Sploh ne vem o čem blebetaš. Povej mi raje kako ti je ime.«
»David sem.«
»In kaj je mundi. slišala sem, da ste tako včeraj nekaj šepetali o meni.«
»Mundi je nekdo s tega sveta, *i* mundus*i*. Nekdo kot si ti«
»Saj si tudi ti iz tega sveta.« je rekla Emilyne. »sem,« je pritrdil. »Ampak nisem kot ti.
***
drugi del! vem, da je zanič in dolgočasno.
Lepo se imejte,
Tinka
:hatched_chick: