Hej!
Tukaj četrti del! Uživajte! Lp Chloe:sparkling_heart:
Izklopila sem glasbo in slušalke in telefon odložila na posteljo. “K… Kaj… Kaj se dogaa?” Sem zmedena izdavila. “Roke k višku in povej kje je?” “Kje je kdo?” “Diler?” “Kakšen d… diler?” Zaslišala sta se dva strela. Ne zraven mene ampak iz spodnjega nadstropja. Dva policista sta ostala zraven mene ostalih pet pa je šlo dol. “Kaj…” “Ššš!” sta rekla in utihnila sem. Zaslišalo se je še več strelov. Zaradi refleksov sem tiho zakričala. “a!” Trije policisti so prišli nazaj gor. “Pia?!” “Pino!” “Kdo je spodaj?” “Moj fant. Najbrž me je prišel pogledati.” “Kje si? Wow fanta mirno.”je rekel ker je najbrž videl policaja. “Pičod! Mapij! Umirita se! Samo fant punce je!” “Razumem!” Sta zakričala od spodaj. Spustila sem roke. “Ga grem lahko pogledati?” “fantje spustite orožje.” Je rekla policistka, ki je bila najbrž vodja skupine. “Spustita fanta gor!” Je še rekla. “Živjo. Jaz sem detektivke Piša Pibernik.” “Živjo jaz sem Pia Pidovk. Kaj se dogaja?” “Preiskujemo umor Pirnama Pikla. Ti je mogoče to ime kaj znano?” “Čakajte! To je moj oče!” “Tvoj oče?” “ja” “Potem dragica moraš vedeti da je tvoj oče preprodajalec in da ga tisti avto ni zbil ponesreči ampak je bil umor.” “Kaj?! Ne moj oče ni preprodajalec in niso ga ubili!” “Pia, bi prišla z nami na postajo prosim?” “Am tudi prav.” Pino je prišel gor. Zagnala sem se proti njemu in ga objela kot še nikoli. Na uho mi je prišepnil. “Si resno mislila ko si rekla fant?” Prikimala sem. “Gospa detektivka z njo bom šel.” “Vredu. Prosim pridita z mano.” Odpeljali so naju na policisko postajo z policiskim avtom. Bila sem samo prestrašena in Pino me je objel. Ko smo prišli na postajo smo odšli v neko sobo. “Torej tvoj oče je Pirnam Pikel.” “Tako je” “Tvoj oče je imel zelo temne posle. Spuščal se je v nekaj čemer ni bil kos. Preprodajal je drogo oziroma z drugimi besedami hašiš in kokain, heroin, LSD, meskalin in druge droge. Pred 5 leti je bil na napačnem mestu ob napečnem trenutku. Takrat se je to zgodilo.” “Kaj se je zgodilo?” “Tvoj oče je prihajal iz službe, ko je prišel ne slepo ulico. V bistvu je bila past. Dva dilerja iz tolpe sta ravno njega izbrala zaradi nam še ne znanih razlogov. Tista dva dilerja sta bila danes v vaši hiši.” “Kako ju nisi videla?” me je vprašal Pino, ki je sedel zraven mene. ”Ne vem. Razburjena sem bila. V veži sem samo vrgla torbo v kot stekla v svojo sobo in si glasbo navila do konca. Jezna in žalostna sem bila. Ampak kaj sta iskala?” “Nevemo še. Preiskovalci so na kraju prizorišča in iščejo kakršne koli dokaze.” “Razumem” “Ta čas morate poiskati drugo zatočišče.” “Lahko si pri nas.” “Si prepričan?” “Seveda” “Vredu hvala. Čakajte kaj pa mami?” “Vaša mama? Kje pa je?” “To je čudno.” “Kaj?” “Mami je včeraj rekla, da bo poklicala ampak ni. Mislila sem, da je pozabila a danes je šolo poklicala bolnica in ne mami.” “To je čudno.” “Še ena čudna stvar je tu.” “Kaj?” “Mojo šolo so klicali pred tremi urami, da je oče zdrsnil v komo.” “Res čudno. Pred tremi urami in pol so nas obvestili, da je vaš oče umrl.” “Kaj? Jaz sem bila jezna ker je v komi? Sedaj pa ugotovim, da je mrtev! Čemu naj sedaj vrjamem?” “To je res čudno. Pridita. Gremo pogledati v bolnico.” In tako smo tudi storili. Jaz sem se celo pot tiho jokala. Pino me je objel, kar mi je pomenilo veliko več kot kakršne koli tolažilne besede. Ko smo prišli tja je bila bolnica nabito polna. Spomnila sem se kako sva se z Pinom tudi spoznala v bolnici. Meni se je zdelo, da se je to zgodilo pred enim letom zgodilo, pa se je pred parimi dnevi. “Pozdravljeni, kje je gospod Pirnam Pikel?” “Ste družinski člani?” Detektivka je pokazala značko. “Policija” “Za kaj gre?” “Zakaj je tvoj oče Pikel ti pa Pidovk?” Je vprašal Pino. “Ker je oči pač tako hotel” “Vredu je. Bolje, da ne veste. Torej Pirnam Pikel?” “Gospod Pirnam Pikel je v sobi 8 v drugem nadstropju.” “O hvala bogu! Živ je!” Tako oddahnila sem si. Stekla sem v drugo nadstropje. Nekaj je pisakalo. Nisem vedela s katere sobe. Najprej sem pogledala sobo 8. Tam je bil oče. Nisem se zadržala. Takoj sem odšla v sosednjo sobo 7. Tam je bil človek z družino. Še sosedjnja soba je bila s katere je bilo mogoče zelo dobro slišati zvok. Notri je bil fantek. Začela sem kričati na pomoč. Nisem vedela kaj se je zgodilo. Mimo mene je pritekel Pino. Šel je do fantka in ga začel oživljati. Videla sem, da je začel fantek krvaveti. Takoj sem stekla po zdravnico v sosednji sobi. Menjala je infuzijo. Ravno je spustila iglo zato sem jo prijela za roko in jo odpeljala v sobo kjer je bil Pino nad fantkom. Zdravnica je vzela nekakšen nožek in mu zabodla luknjico za zrak. Notri v luknjo je vstavila nekakšen nastavek in pumpico. Pumpico je začela stiskati. Pino je nehal. Fantek je tudi nehal krvaveti.
*2 dni kasneje*
“Jutro”sem rekla. Zbudila sem se. Trenutno sem pri Pinu. Njegova starša sta morala na poslovno pot. Njegova sestra pa je pri prijateljici. “Dobro jutro. Kako si?” “vredu ti?” “boleče.” “Te še vedno bolijo roke?” “Ja. Ni ravno najlažje 5 minut človeka oživljati.” “Ti verjamem” Pogledala sem telefon. “Nič novega o očetu kaj?” “Ne” Skuhal mi je metin čaj. Ker nimam nobenih zvezkov in drugih oblačil ne rabim iti v šolo. Pinov izostanek so starši opravičili saj je dobro, da nisem sama doma. “Kako si spal?” “Vredu. Sanjal sem… Ah nič” “daj no! Kaj si sanjal?” “Am sanjal sem, da … Mah pusti. Pozabi.” “Ne začel si. Dokončaj!” “joj raje ne…” “Prosim?!” “Tudi prav. Sanjal sem, da si zmagala na takmovanju nato pa se je zgodilo to, da si padla skupaj. Bila si 3 tedene v bolnici. Ko sem te prišel pogledati sem…” ”Povej!” “Sem te zbudil s poljubom.” “Oooo….” Ko sem prišla, da bi si dodala sladkor v čaj sem bila spet nespretna kot štor in sem padla. “Hej!” Spet me je ujel. Ko sva se gledala v oči sem se spomnila na tisti dan ko me je prvič ujel. Dvignil me je in gledala sva si v oči. Približal je glavo. Nato pa je zazvonilo. “Am bolje bi bilo, da” “ja da odpreš” “ja” Šla sem do vrat in jih odprla. Tam ni bilo nikogar. Pogledala sem dol in videla USB ključek. “Pino?” “ja Pia?” Prišel je do vrat in videl ključek. Vzel ga je in ga postavil na mizo. Vzel je računalnik. Ključek je vstavil v računalnik in prikazal se je posnetek. “Mami!” In res bila je moja mama. Vsa modra in najbrž zelo poškodovana. Slišal se je samo glas moškega. Na sredini pa je bila mama. “Draga Pia in Pino. Imata 24 ur časa, da zbereta 1 milijon evrov sicer jo tvoja mama skupi. Ko zbereta dovolj denarja pošljita SMS na telefon, ki vaju čaka pred vrati. Dobili se bomo na skrivni lokaciji, Kordinate pošljemo ko zberete denar. Ne kličita policije drugače bo hudo.”