1.POGLAVJE
UVOD

Medtem, ko se po daljnih gozdovih prepletajo žarki svetlobe, žarki upanja, pogleda skozi majhno okno, v majhni sobi ne tako majhno dekle. Pogleda skozi okno svetlo sonce, vesele ljudi, ki se sprehajajo po ulici, kmalu pa se obrne ter zave realnosti.
»Aaaa!!! Prosim!!!«začne kričati, nato z obupanim glasom naprej: »Prosim! Pridi ven! Pr…«. Zmanjka ji glasu. Iz drugega konca vrat zasliši najprej tiho ihtenje, kasneje pa mili glas: »Strah me je! Prosim! Ne odidi…prosim…«. Začela je jokati. Tiho, a vendar le. »Hej! Resnica je kruta…vem…ampak v vsakem primeru bi prišel čas,« tudi nje je zmanjkalo, a hitro si je obrisala solze in nadaljevala: »zdaj ko najinih staršev več ni, ko je na oblasti Lucas…« Spet je za trenutek obmolknila »no…nisem ti še povedala, ampak do naslednjega tedna želi imeti vse otroke do osemnajstega leta v tej deželi zbrane v njegovi Marlowovi palači. Tam naj nam bi podal nadaljna navodila in kakor poznam tega norca ne bo iz tega nič dobrega….« pogledala je najprej v tla, potem v sestrico Isabello, ki je samo molčala. Med tem časom je ta že odprla vrata ter, ko jo je Madison pogledala ji je ta samo stekla v objem. Trajal je kar nekaj časa, nato pa sta spet stopili narazen in Madison je nadaljevala: »zato je najbolje, da greš…daleč od tod…tvoji novi skrbniki pridejo jutri…«.
Isabellin pogled je zastal, ne samo pogled, potrebovala je kar nekaj časa, da je lahko spet zadihala: » Ne…prosim…ne odidi…« solze so se ji vlile kot potok iz vrha gora. »Še se bova videli…Obljubim! Prosim ne joči.« je izdahnila Mad, ji obrisala solze, kmalu po tem pa sta se skupaj zavili pod odejo ter skoraj zaspali ob potoku solz. »Poslušaj me. Tam ti bo najlepše. To bi želela tudi tvoja mami. Želela bi ti najlepše življenje in imela te bi rada…ima te rada bolj kot kdorkoli. Veš, da si še edino kar mi je ostalo. Ko je bila naša družina še popolna je bilo vse prelepo, da bi bilo res. Spomnim se večera, ko smo, jaz, mami, oči in Jack- najin brat sedeli za mizo. Sedeli smo in se pogovarjali. Mama se je igrala s tabo kot se mama z vsakim otrokom…vbistvu še lepše…To je bil zadnji tak večer. Že naslednji dan je Jack izginil. Iskali smo ga po celem mestu, a njiker ga ni bilo. Kmalu se je oči spomnil. Kraja kjer bi lahko bil. Odšel je tja, mama mu je sledila, jaz kot mali otrok pa tudi. Tam ga je pričakal Lucas, njegov največji sovražnik. Nikoli se nista zares marala, a oče ni vedel kakšne temne sile se v resnici skrivajo za njim. Rekel je: »Jaz sem bil.« ter se zasmejal. Tega se spomnim kot beli dan. Med očijem in njim se je odvil velik spor, pretep, Lucas ga je že dušil ko je na plan pritekla mami. Seveda sem stekla za njo. »Glej glej koga imamo tu« je rekel. Mama je kričala »Beži!!!Beži!!!!«. Obstala sem na mestu in ga kot duh gledala kako duši očeta. Nato sem stekla. Kaj se je zgodilo z mamo nevem. Nikoli se ni vrnila. Bilo je težko, ampak ti si e iz dneva v dan bodrila, mi vlivala pogum. Ti si vse kar mi je ostalo.«. Vtihnila je. Nato sta se še močneje objeli, zaprli oči, a nobena od niju ni zares zaspala.