2.POGLAVJE


»Saj ni res.« je potarnala stara gospa na drugem koncu mesta: »Zaupala sem mu.«. Odprla je telefon, ter poklicala nekoga. Vsedla se je na kavč ter čakala. Čez približno eno minuto, ki se je vlekla bolj kot karkoli je moški dvignil slušalko: »Živijo! Upam, da se imaš lepo…«. Kmalu ga je prekinila gospa, ki se ji res ni dalo čakati: »Hej! Ne kličem te, ker bi ti želela povedti, da ti odpuščam, kaj šele, da mi je žal. Prosim če lahko čim prej prideš k meni. Sam. Veš, da te ne bi kar tako povabila po vsem tem kar si mi naredil, res se je zgodilo nekaj groznega.«. »Naj ti še enkrat rečem oprosti in…«želel je nadaljevati, a gospa se ni pustila »Za Finna gre. Ko sem se danes zjutraj zbudila ga ni bilo tu. Čakala sem cel dan če bi se vrnil, pa se ni. Pred približno pol ure mi je Vanessa poslala sliko na kateri ni bila sama. Ne boš verjel, ampak Finn je bil tam in to me niti malo ne veseli.«. »Res želiš da pridem k tebi?«je zinil moški, ki ga je pogovor vedno bolj vznemerjal. Gospa, ki se za uprašanje ni niti zmenila je spet odprla usta: »Vanessa je znana po marsičem. Vem, da je ne poznaš, tudi sama sem jo spoznala šele pred kratkim. No moram priznati, da imata kar veliko skupnega. Oba sta rada z večimi na enkrat, da pa bi presegla vse meje zraven uporabita še malo drog ter alkohola.« Moški je bil samo tiho. »No pridi že! Nujno je! Ne želim, da je najin otrok še enkrat tako prizadet kot je bil po ločitvi sploh pa ne želim, da bi bil tako žalosten kot jaz. Ja…jaz za spremembo od tebe priznam, da imam čustva kot vsak navaden človek. No! Pridi že!« je rekla, ko je komaj zadrževala solze.

Čez nekaj časa je le prišel. Nosil je lep moder pulover, ter kavbojke, njegovi močni temni lasje so ga naredili še bolj moškega za povrh pa še brada, ter lepa postava s sixpacki…težko se ne zaljubiš v to…Pozvonil je, gospa pa mu je nejevoljno odprla. Ko sta se zagledala je pogled trajal kar nekaj časa, nato pa sta se vsedla na kavč, da bi se pogovorila. Sedela sta brez, da bi karkoli rekla, nato pa sta se vstala. Moški je rekel: »Hej…res zelo mi je žal…bimi lahko enkrat oprostila…?« in pognal se je v njo. Strastni poljub je trajal kar nekaj časa, saj sta ga že oba iskreno pogrešala. Nato jo je začel prijemati za boke in kmalu o je potisnil na kavč. Slekla sta se kakor hitro so jima dopuščale roke in zgodilo se je.

Ko sta končala je bilo prepozno. Mlad zaljubljen pogled, ki te kar zasvoji, nato pa žalostni obraz, ko izveš kaj se je v resnici zgodilo. »Jazz-z…midvaaa-aa-a…sva res to naredila? Si mi res to naredil?« je v zgodnjem jutru začela gospa, »Ja. In ni mi žal. Uživala si. Priznaj.«. »Enkrat v petih letih si mi dala priložnost. Še to ne. Sam sem si jo vzel. Čakal sem te. Iz dneva v dan. Bil sem pripravljen narediti karkoli, opravičil sem se ti ob vsaki priložnosti in ti me nisi poslušala. Bil sem pod vplivom alkohola ko se je zgodilo. Nisem bil pri sebi in nisem vedel kaj počnem. Tri leta po ločitvi sem trpel, moj najljubši prijatelj je bil seveda alkohol. Trpel sem. In to samo zato ker mi ne znaš enkrat oprostit. Iz ene strani te sicer razumem. Tudi meni bi bilo težko, ampak 5 let? Resno?« je zaključil. »Oprosti. Nisi pričakoval kajne? Če bi želel biti z mano v zvezi bi ti nekaj še povedala.« je začela: »Teh pet let…ni bilo od muh…eno leto je bil z mano nekdo drug. Vem, da je bil napaka.« »Ok…« gospa pa je nadaljevala: »Obljubi da boš tokrat bolje skrbel za Finna in nadoknadil vse kar si zamudil.«. »Bom« je zaključil moški in znova sta se ulegla na posteljo.