Hodil sem po hodniku. Nisem vedel kaj mi prinaša druga ura. Če sem pri prvi dobil že enico, kaj bom šele dobil pri drugi? Bom mogoče umrl? Razmišljal sem in naenkrat je pritekel za mano Imran. Moj edini #Frend. "Kje si Adro!?" se mi je zadrl in me objel okoli ramen, čeprav je to bilo malo neugodno saj sem jaz 163 pa pol, on pa 190. Velika razlika a oba sva iz Srbije. To me pomiri vsakič, ko se drugi bosanci spravljajo name. Vedno vem da mi bo Imran stal ob strani. On je velik, nabildan in če ga nekdo razjezi- se ga zlahka ne reši! To je čisto druga zgodba, kot je pri meni: jaz sem nizek, ne tako zelo nabildan ampak mi na fitnesu gre, ampak če mene razjezijo se me lahko hitro rešijo, saj sem beden in majhen! To je bedno. Če me kdo razume, potem jaz tudi njega/njo. Začela se je druga ura. Slovenščina. Še bolj brezzveze- sem pomislil. Učiteljica je hodila gor in dol po razredu in nam opisovala življenjepis Primoža Trubarja. Dolgočasil sem se v tri krasne! Hvala bogu da je Imran šele v 8. Če bi videl kakšno grozno življenje se skriva za devetim, bi ga maloprej že pobralo. Napisal sem prepis s table v zvezek. Zvonec je zvonil in zvonil mi smo se pa gručali po hodniku. Naenkrat me je nekdo udaril. S vso silo! Bila je "bosanska banda"! Zvilo me je v trebuhu. Bom bruhal. Po obrazu mi je lil pot. Opazil sem Imrana. Kako teče proti meni. Zgrabil me je in začel tresti: "Adriano!" se je drl. Ostalega nisem več slišal. Tema... brezzveze...



(sorry- da je malo kratko ampak gre po malem... vse se je RES zgodilo.)