Ashley:
~~~~~~~
Zgodaj, v mojih 16. letih, moja starša skrbi, da je njuna predraga hči depresivna, ne ve zakaj živi in takšne fore. Verjetno ju skrbi najbolj skrbi to, da preredko hodi ven na zrak, se zapiram v svojo sobo, nimam velikega apetita in ne vidim smisla v življenju. Pa, kaj hočemo?
Nisem normalna najstnica! Nimam veliko prijateljev, ne opravljam "shopinga" in ne hodim v šolo. To pa zato, ker imam tako bedno življenje. Mama me sili, da hodim, v nekakšno skupino, kjer se "borimo" proti raznim boleznim. Tam moramo nositi butaste, velike kartončke, na katerih na veliko piše tvoje ime, kakšno vrst bolezni imaš in kako se počutiš ponavadi. Moj kartonček, je izpolnjen oz. napisan z zelo grdo pisavo, saj so ga morali izpolniti starši, in moja mami ne piše preveč lepo.
Ampak, je vseeno izpolnjen.
Ime: Ashley
Vrsta bolezni: Rak na pljučih
Kako se počutiš ponavadi: Okej
Imam rjave lase, ki mi segajo nekje do prsi in rjave oči. Ne bom opisovala potankosti, ker je preveč.... Saj veš kaj mislim.

No, skratka danes sem mirno gledala svojo najljubšo oddajo, Ameriški top model. Linda, dekle ki je nisem marala je bila izločena, zato sem bila, kar vesela.
"Ashley! Prosim pojdi na svež zrak. Razbistril ti bo misli, verjemi!" mi je za težila mama.
"Ti to resno? To govoriš človeku, ki ima težave z dihanjem in mora ves čas biti pripet na cevke?"
"Ashley ljubica! Že tako ali tako se šolaš od doma in imaš bolj malo prijateljev."
Mama je hitro obmolknila. Vedela sem, da je obžalovala, da je izrekla zadnji stavek. Videla sem njeno krivdo v očeh.
"Ljubica oprosti, nisem mi..." se je začela opravičevati mami.
"Vem mami, " sem jo prekinila. "Vem. Nisi hotela." Mami je pokimala.
Že sem mislila, da sem jo tako utišala, ampak je seveda nisem tako zlahka.
"Danes greš v skupino proti boleznim, " je odgovorila samozavestno." Zakaj?" sem zajavkala." Zato, ker moraš spoznati NOVE prijatelje. Nisi več punčkica. Pojdi spoznati nove prijatelje in živi svoje življenje na polno. In mimogrede, televizija je nezdrava,"je mirno odgovorila." Veš mami? Imela bi veliko prijateljev, če bi mi kupila lažno osebno, mi pustila da hodim v nočne kljube in mi pustila, da je jemala čike."
"Za začetek, Ashley se čikov ne *i*jemlješ*i*, ampak jih *i*kadiš*i*.
" Ah! Vidiš! To bi vedela, če bi mi kupila lažno osebno," sem rekla polna upanja.
Mami je le zamajala z glavo." Ashley, tja boš šla in pika," je odločno odgovorila. Samo zajavkala sem, saj sem vedela da se je nesmiselno prerekati z njo. Vstala sem, svoj voziček s kisikom potisnila naprej, se vstala iz udobnega 'kavča' in se oblekla. Oblačenje s cevkami je bilo malce zapleteno, ampak mi je uspevalo. Hlače in spodnje perilo, pa niso bili problem. Mama me je čakala pred vrati, kot ponavadi in mi pomagala z vozičkom, na katerem je bila jeklenka, ki mi je pomagala dihati. Bila je zarjavela, stara ampak lahko rečemo, da moja najboljša prijateljica. Od nje je bilo odvisno moje življenje. Ko, sem potiskala voziček do našega avtomobila, sem razmišljala o tem, ali je sploh možnost, da preživim. A, seveda sem vedela odgovor. Ta jeklenka in razna druga zdravila, mi samo podaljšujejo življenje, ne pa rešujejo.
Voziček, je bil bolj težek, zato sem ga predala mami.
Ko sma prišli v avto, sem se v sedla na zadnji sedež in za strmela v okno. Očka mi je mahal skozi balkon našega stanovanja. Izgledal je malo prestrašeno. Verjetno zato, ker ni bil prepričan če bo svojo hči še kdaj sploh videl. O tem verjetno razmišljati prav vsako jutro, ko se odpravi v službo. Kako bedno.
Mami je speljala in pomahala sem očijo.
Avto je počasi zapeljal na cesto. Nisem več videla očeta. Videla sem še samo naravo.
In sma se odpeljali.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~
*b*VIRI:*b*Krive so zvezde, Moja domišljija in spletna stran: https://europadonna.si/o-raku/splosno-o-raku/.