Pisalnica
Končno po stotih letih novi del!
Na avtobusu je precej malo ljudi. Anna sedi poleg šoferja in mu nekaj groooozljivo razburjeno razlaga. In nenadoma pokaže name. Kaaaaaaaaaaaaaj!?
Avtobus vzpelje. Zaspim. Ko se zbudim, smo v pristanišču. v pristanišču je samo ena ladja. *i* Varuna *i* piše na njej. Bila je največja jahta, kar sem jih kdaj koli videla. Vkrcamo se. Anna reče šoferju "kupite nam čas"
Vkrcamo se na *i* Varuno *i*.
---------------------------
na morju smo že tri dni. Naenkrat k meni prihita neznana deklica s sporočilom od Anne.
Piše:
*i* Nikolina!
Prosim pridi v kapitanovo kabino. Nujno je!
A ne prestraši se, ni nevarnosti. Podvizaj se.
Še prej pa poišči dekle, ki ji je ime Lean Harding.
Hitro! Tega boš vesela!
Anna *i*
Dvignem obrvi. Naslednji trenutek že tečem po *i* Varuni *i* in kričim (verjetno nekateri mislijo, da sem zmešana) "kje je Lean Harding?! Kje je Lean harding?!"
Pri tem se spotaknem ob vrv , ki leži na tleh, kot mrtva kača. Padem kot sem dolga in široka. Pred mene stopi dekle iste starosti kot sem jaz.
"jaz sem Lean Harding. Zakaj me rabiš?"
"Inštruktorica Anna je rekla naj pridem k njej in naj te poiščem."
"To bi lahko počela malo manj glasno, veš?"
"ja"
--------------------
Anna sedi na stolu in naju čaka. Z Lean stopiva v kabino. Kaj sem naredila narobe, če kaže vame in me pokliče v svojo kabino?! A zgodi se nekaj, česr ne pričakujem. "Sta prebrali knjige *i* skrivnostni otok, Dvajset tisoč milj pod morjem *i* od Julesa Verne in *i* Hči globin *i* od Ricka Rioridina (nevem če sem priimek prav napisala)?" Kaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaj?! A vseeno se odzovem prva. "ja!" Iztrelim kot iz topa. Lean reče "No, jaz sem samo knjigi Julesa Verne." Anna ji vrže knjigo in pokaže na vrata. Lean zapusti kabino. "Nikolina Dakkar, kajne? Se spomniš priimek kapitana Nemota (ne, ne ribe iz risanke)? Dakkar. Kot tvoj. In kako se je pisala glevna junakinja Ana v *i* Hči globin *i* ?Hm? Dakkar. In ona je bila potonka Nemota (ne, ne ribe iz risanke).In od koga v družini si dobila priimek Dakkar? Od mame. In kako je ime tvoji mami?! Ana. In piše se Dakkar. Razumeš?! Si potomka princa Dakarja. Kapitana Nemota"
volia! Samo sporočam, da so omenjene knjige resnične.
Na avtobusu je precej malo ljudi. Anna sedi poleg šoferja in mu nekaj groooozljivo razburjeno razlaga. In nenadoma pokaže name. Kaaaaaaaaaaaaaj!?
Avtobus vzpelje. Zaspim. Ko se zbudim, smo v pristanišču. v pristanišču je samo ena ladja. *i* Varuna *i* piše na njej. Bila je največja jahta, kar sem jih kdaj koli videla. Vkrcamo se. Anna reče šoferju "kupite nam čas"
Vkrcamo se na *i* Varuno *i*.
---------------------------
na morju smo že tri dni. Naenkrat k meni prihita neznana deklica s sporočilom od Anne.
Piše:
*i* Nikolina!
Prosim pridi v kapitanovo kabino. Nujno je!
A ne prestraši se, ni nevarnosti. Podvizaj se.
Še prej pa poišči dekle, ki ji je ime Lean Harding.
Hitro! Tega boš vesela!
Anna *i*
Dvignem obrvi. Naslednji trenutek že tečem po *i* Varuni *i* in kričim (verjetno nekateri mislijo, da sem zmešana) "kje je Lean Harding?! Kje je Lean harding?!"
Pri tem se spotaknem ob vrv , ki leži na tleh, kot mrtva kača. Padem kot sem dolga in široka. Pred mene stopi dekle iste starosti kot sem jaz.
"jaz sem Lean Harding. Zakaj me rabiš?"
"Inštruktorica Anna je rekla naj pridem k njej in naj te poiščem."
"To bi lahko počela malo manj glasno, veš?"
"ja"
--------------------
Anna sedi na stolu in naju čaka. Z Lean stopiva v kabino. Kaj sem naredila narobe, če kaže vame in me pokliče v svojo kabino?! A zgodi se nekaj, česr ne pričakujem. "Sta prebrali knjige *i* skrivnostni otok, Dvajset tisoč milj pod morjem *i* od Julesa Verne in *i* Hči globin *i* od Ricka Rioridina (nevem če sem priimek prav napisala)?" Kaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaj?! A vseeno se odzovem prva. "ja!" Iztrelim kot iz topa. Lean reče "No, jaz sem samo knjigi Julesa Verne." Anna ji vrže knjigo in pokaže na vrata. Lean zapusti kabino. "Nikolina Dakkar, kajne? Se spomniš priimek kapitana Nemota (ne, ne ribe iz risanke)? Dakkar. Kot tvoj. In kako se je pisala glevna junakinja Ana v *i* Hči globin *i* ?Hm? Dakkar. In ona je bila potonka Nemota (ne, ne ribe iz risanke).In od koga v družini si dobila priimek Dakkar? Od mame. In kako je ime tvoji mami?! Ana. In piše se Dakkar. Razumeš?! Si potomka princa Dakarja. Kapitana Nemota"
volia! Samo sporočam, da so omenjene knjige resnične.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super zgodba!!!!
PS: napiše se Rick Riordan.
:heart_eyes:
PS: napiše se Rick Riordan.
:heart_eyes:
0
Moj odgovor:
volkulca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
osamljenost?
hej!
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(54)
Vesela šola me ne zanima.
(85)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(150)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(55)
