Brez besed se usedem na klop in stmim predse. Zaslišim hrup, ki se bliža telovadnici. Fantje. Čisto vsako uro športne divjajo, se prerivajo in se slinijo za Valerio, ter njenima podložnicama. Zagledam Nika, spet se mi nasmehne, da bi najraje skočila in začela brcati žogo skupaj z njim in ostalimi fanti. Valerii pa bi pustila nabijati žogo v ostale punce, ki domov ne bodo prišle popolnoma cele. A namesto tega preprosto obsedim. Larisina ekipa zmaga, Valeria pa se vsa ponosna sprehodi po telovadnici, kot da je na modni pisti in smo mi njeni oboževalci. Ko pride do mene... "O Zoja, ful sori za tist prej. Sej ni bilo zlonamerno, samo v odbojki si totalba zguba.", reče, seveda posmehljivo. In ko že mislim, da je končala, reče: "No, vbistvu si v vsem kar počneš prava zguba. Čaooo!" Dobro, da vem:(
Preostanek dneva se vleče, in s tem mislim res vleče. A naposled koncno prispem domov. Hiša je prazna, vsi so še v službi. Pogrejem si špagete, naredim domačo nalogo in se zavijem v odejo ter pobegnem v svoj svet. A danes mi ne uspe. Poskušam si pričarati stvari, ki me veselijo in za katere nihče ne ve. Vedo samo, da sem zanič v odbojki, ter to, da moji lasje spominjajo na masten pomri. To je to, nažalost:( Kaj pa moje prednosti? Te so kar pozabljene, čeprav jih res ni veliko. Na primer, rada pišem in si izmisljujem zgodbe. Ampak to je vsem dolgočasno, brezveze, kr neki, če upoštevamo Valerio. Njej je vse brezveze razen nabijanje žoge v druge in pokanje vicev na moj račun...
Aaaaa!!!!! Uhh.... Samo sanje so bile. Ampak to kaksne! Sanjsla sem, da sem majhna kot mravljica, Valeria pa velika kot Guliver v primerjavi z Liliputanci. Zgrabila me je v pest in ves čas govorila: Pomfri, pomfri.
*b*To je vse zaenkrat, ko dobim ideje napišem nov del, komentirajte če je za kej:)*b*