{RAMONA}
"Hej, Consequenova! Vstani, zamujaš!"
Ramona je počasi odprla oči. Že zdavnaj se je navadila klicev in jutranje glasnosti njenih prijateljev, ki si niso znali zapomniti njenega urnika, ni pa se mogla navaditi na to, da so jo prav ti vsako jutro znova vrgli iz postelje dve uri prezgodaj. Bila je edina v sobi, morda celo edina v celotni stavbi, ki ji ni bilo treba vstajati ob petih zjutraj, da bi odšla na trening in nato na pouk. V svojih prvih letih v Stražnem mestu je hodila h treningom kot vsi drugi, vendar potem je Aidan kmalu ugotovil, da je pred osmo zjutraj tako rečeno neuporabna. Še meča ni mogla dvigniti, ne da bi se zadihala, kot bi pretekla na desetine kilometrov pod žgočim soncem. V bistvu pa so bila prav sonca Ramonina težava. Ko niso svetila, ni imela energije za prav nič, niti za najlažja opravila, kot na primer za sprehod od prostorov novincev do jedilnice. Sicer so bila vedno na nebu, vendar, kot so nekateri zmotno mislili, so svetila le podnevi. Ponoči so bila zgolj črne krogle na temno modrem nebu, ki so šele po tako imenovanem sončnem vzhodu zasvetila. Pred vzhodom je bila Ramona brez moči. Ni bilo veliko pripadnikov Klana sonc, katerih moč je tako nihala, ampak Ramonina je. Pred sončnim vzhodom, ki je bil večino leta okoli sedme ure zjutraj, ni mogla narediti prav nič, še najmanj pa trenirati. Zato ji je Aidan z urnika umaknil jutranji trening in ji ga prestavil na opoldne, ko je bila na vrhuncu moči; takrat naj bi sicer imela zgodovino vojskovanja, vendar se je Aidan pametno odločil, da vse na to temo že zna. Zato bi lahko zjutraj spala še dragoceni dve uri, če le ne bi imela sostanovalcev z neverjetno sposobnostjo pozabljanja pomembnih podatkov.
"Ne zamujam, Viatrix, in zelo me preseneča, da si tega po tridesetih letih še nisi zapomnila. Pusti me spati ali pa te bom strašila v nočnih morah." Ramona se je čez glavo pokrila s odejo, vendar je skozi tanko blago vseeno lahko videla Viatrixin preračunjliv obraz. Zelo vztrajna pripadnica Klana zvezd ji je potegnila pretanko odejo z glave in jo vrgla na drug konec sobe. Ramona je samo zastokala in si potegnila vzglavnik čez glavo, vendar je tudi ta čez nekaj kratkih trenutkov pristal v kotu prostorne sobe.
Viatrix je uprla roko v bok in zajedljivo priprla oči. "Ja, pa zamujaš, vendar ne na tvoj neobstoječi jutranji trening. Za tega že dolgo vem, da ga nimaš. Ne, mislim na priprave na preizkus. Začnejo se čez nekaj minut." Z rokami je zaobjela prazno sobo za podkrepitev svojih besed. Aha, očitno se je njena luknja v spominu le še povečala.
"Viatrix," je zavzdihnila Ramona in sedla na trdo žimnico. Na hitro je ošinila svoj odsev v velikem ogledalu v kotu in si takoj zaželela, da ga ne bi. Njeni zlati lasje so bili razkuštrani, pod rjavo-zlatimi očmi pa je imela velike podočnjake, ki so kazali na njeno pomanjkanje spanja v zadnjem času. Nič presenetljivega. S štirinajstimi sostanovalci nisi nikoli mogel računati na tih in miren spanec, sploh pa ne na pozno bujenje. Njena polt je bila bleda, vendar je tudi to ni presenetilo. Taka je bila vsako jutro, preden je odšla na sonce, ki ji je kožo hitro spet obarvalo zagorelo. Oblačila, ki jih je uporabljala kot pižamo, je imela pomečkana. Hitro je odvrnila pogled od motnega stekla k Viatrix Qari. "Včeraj sem ti povedala, da ne grem na preizkuse. Aidan mi noče dati dovoljenja." Zamolčala je, da si ga po vsem tistem, kar ji je povedal, tudi ne želi, saj Viatrix nikoli ni znala zadržati jezika za zobmi zaradi stvari, ki se niso odvijale, kot si jih je zamislila. In zdaj si je zamislila, da si Ramona Consequene, najboljša bojevnica med novinci, želi na preizkuse in v prvo legijo.
Na srečo je samo prhnila in zavila z očmi. "Aidan Snow?" Ramona je prikimala, čeprav ni vedela, kako se Aidan piše. Nikoli je ni zanimalo in nikoli ji ni povedal. "Seveda, tipično. Ta nikoli ne pusti svojim učencem na preizkuse, ne glede na to, kako zelo ga prosijo. " Izgledala je, da bo Aidana brcnila naravnost v pekel zaradi tega nesrečnega dejstva, zato se je Ramona odločila, da jo bo ustavila. "Saj bom šla naslednje leto. Aidan ne more odlašati v nedogled." Pravzaprav bo naredil prav to. Ne bo ji pustil na preizkuse, ne glede na to, kako zelo ga prosijači in kako zelo mu Viatrix grozi. Aidan je vztrajal pri svojem in nisi ga mogel premakniti niti za centimeter, še posebej pa ne pri preizkusih. Ko je pogovor nanesel na to temo, je bila njegova volja kot iz kamna.
"Pa saj ti pravim. Točno to bo naredil, kot vedno. Pred šestdesetimi leti, preden si prišla, je imela nekega učenca, ki ga na preizkus ni pustil devetdeset let. Kot da se prav *i*trudi*i*, da bi ga vsi zasovražili." Viatrix se je čudno spačila, kot bi pojedla prekislo limono in Ramona si ni mogla pomagati, da se ne bi nasmehnila. Včasih se ji je zdelo, da Aidan skuša doseči prav to. Z vsemi, razen z njo, je ravnal nespoštljivo, razen z morei in rai, ki bi ga vrgli s položaja, če bi jih zaničeval. Ramona se je kot vedno čudila njegovi dvoličnosti; kako je tako zelo jasno pokazal, koga spoštuje in koga ne. Raia in številne moree je zaničeval, vendar ne v njihovi prisotnosti, zaradi česar je Ramono sililo na smeh, ko se je včasih pojavil pred njimi ves sladek. Iz nje se ni nikoli norčeval, pa tudi ostalo 'zaničevanje' so bile le neslane šale na račun nesposobnih voditeljev, ki so jih tako ali tako vsi obrekovali. Zaradi tega Aidana ni mogla sovražiti, čeprav so bili vsi ostali novinci prepričani, da Aidana sovražijo čisto vsi njegovi učenci, brez izjem. Ramona ni nikoli izvedela, od kod jim to. Aidan je svoje učence naučil veliko več, kot bo njih kdorkoli drug v vsem življenju.
"Tudi prav. Saj je vseeno." Ramona bi v tem trenutku naredila vse, da bi izognila temu pogovoru, zato ga je končala z dvema najbolj običajnima in nedoločljivima stavkoma na svetu: *i*Tudi prav. Saj je vseeno.*i* Pa čeprav sta obe vedeli, da ni, je Viatrix ugotovila tudi, da Ramoni ni več do govorjenja, sploh pa ne na to temo.
"Kakor hočeš," je zamomljala Viatrix in odkorakala proti velikim hrastovim vratom. Z enim sunkom jih je odprla, smuknila skozi, in jih zaprla, njo pa pustila samo v sobi.
Ramona se je nevede sprostila. Sploh ni vedela, kako zelo jo je Viatrixina prisotnost motila, dokler ni odšla. Še vedno je bila jezna na Aidana in žalostna zaradi preizkusov, pogovor o tem pa ji ni prav nič pomagal, da bi se počutila bolje. Kvečjemu se je potreba po tem, da bi kaj razbila, le še okrepila. K sreči je Viatrix ni pomilovala ali je zasmehovala in se važila, kar je Ramona cenila, ampak vseeno je najbolje gasnila jezo in žalost v tišini, sama. Čeprav se ni zdelo, da je kdorkoli iz njene sobe to vedel ali razumel, je včasih vseeno našla trenutek samote in tišine, ki ju je bilo drugače izredno težko dobiti, da je lahko zbistrila zmedene misli. Čeprav zadnje čase niso bile samo zmedene; bile so tudi utrujene, jezne in žalostne, najbolj od vsega pa so potrebovale več kot le trenutek tišine, da bi se zbrale. Žal pa Ramona ni imela več kot le nekaj minut, da se pripravi za pouk, ki se bo za vse, ki ne gredo na preizkuse, začel čez kratkih deset minut. V bistvu je Viatrix kar zadela uro bujenja. Enkrat za spremembo, je zajedljivo pomislila Ramona, medtem ko se je iz zmečkanih oblačil za spanje preoblekla v črno majico s kratkimi rokavi ter kavbojke in superge enake barve. Vse skupaj je sestavljalo nekakšno uniformo novincev, ki so jo morali imeti oblečeno za čas pouka; med treningi in v prostem času - ki ga niso imeli prav veliko - so se lahko preoblekli v udobnejša oblačila, pa vendar je Ramona vsak dan nosila le to. Ne le zato, ker se ji ni ljubilo preoblačiti, temveč ker ni imela drugega. Prišla je tako rekoč brez ničesar in edino, kar je imela tudi zdaj, po petdesetih letih, so bila napol raztrgana oblačila, v katerih se je privlekla čez pol kraljestva, da je prišla do sem, uniforma in ene same hlače za trening. Razkošje večih oblačil so imeli le pripadniki klanov, ki niso prišli v izrednih razmerah in so lahko s seboj vzeli tudi nekaj oblek, pa čeprav tudi oni niso imeli veliko. V Stražnem mestu so novinci z več kot tremi majicami veljali za razvajene in te opazke se je bilo zelo težko znebiti, ne glede na to, kako dober bojevnik si bil. V bistvu je bilo na tak način še težje, saj so vsi postali prepričani, da je bil bojevnik deležen posebnega urjenja pred prihodom v Mesto, tudi če ga ni bil. Večina je sem prišla iz obupa in čeprav se je rai trudil zmanjšati razlike med imetjem premožnejših in revnejših novincev, mu ni vedno uspelo. Ramonina generacija si je bila skoraj enaka, pa si vseeno lahko videl, kdo je sem prišel na svojo željo in kdo ni imel izbire.
Ramona si je šla z roko skozi skuštrane lase in jih poskušala vsaj za silo ukrotiti. Sicer ji ni bilo ravno mar, kako izgleda, ampak povsem zlepljena in z - upravičenim - vtisom, da se je komaj zvlekla iz postelje, se vseeno ni mogla pojaviti pri pouku. Zlate lase si je s prsti počesala v visok čop, ki si ga je spela s črnim trakom, ki se je v njenih laseh bleščal kot senca na poti svetlobe. Oboževala je svoje lase, ki so edini, poleg njenih oči, izgledali normalno, kot da nekam spada. Ko je izvedela, da je Iskalka, se je vsa njena samopodoba porušila, saj se je na vsakem koraku počutila, kot da ima v čelo vžgano besedo 'ISKALKA'. Sicer je vse na njej še vedno izgledalo tako kot prej, pa vendar se je Ramona počutila, da čisto vse na njej izdaja, kdo v resnici je. Prestrašila se je vsake najmanjše podrobnosti, ki se je na njej spremenila - kot na primer, če so njeni lasje izgubili lesk, ali pa je njena polt tudi na soncu ostala bleda, namesto da bi se spremenila v čokoladno rjavo -, v upanju, da to ni znak, da mora že na pot. Ampak vse spremenjeno se je vrnilo nazaj v navadno obliko in Ramona si je čisto vsakič oddahnila, nato pa se spet pogrizla od skrbi, ko nekaj ni bilo tako kot prej.
Odpravila se je proti vratom in spotoma še enkrat ošinila sobo. Bila je prostorna, vendar je ta vtis kratila siva barva sten, ki je prostor naredila manjši, kot je v resnici bil. V njej je kraljevalo sedem pogradov in ena enojna postelja, za katero so se v Ramonini sobi najmanj enkrat na mesec stepli, saj je bila daleč največje razkošje v sobi, vendar je iz boja po navadi kot zmagovalka odšla Viatrix, ki si jo je lastila tudi zdaj. Poleg postelj je bilo v sobi tudi nekaj predalnikov in ena omara za orožje, ki pa je ni nihče uporabljal. Vsak novinec je sicer imel vsaj en kos orožja, kot je Ramona imela meč, ampak nihče ni bil tako neumen, da bi ga preprosto pustil v omari, vsem na očeh. Kraje, predvsem dragocenega orožja, kot zlatih mečev ali bodal, so se v Stražnem mestu pogosto dogajale, saj sploh niso bile nezakonite. Nihče ni nikogar kaznoval, če je bojevnika videl trenirati s tujim orožjem, saj nihče ni mogel dokazati, da je bilo orožje res ukradeno. Do vstopa v legijo si novinci niso smeli gravirati svojih mečev, ostalo orožje pa je bilo prav tako prepovedano označevati zaradi razloga, ki ga Ramona ni razumela in si ga ni mogla zapomniti. Ona je spala s svojim mečem, Prerokovalcem sonc, pod blazino, saj zaradi njegove zgodovinske vrednosti in dragocenosti ni mogla tvegati, da bi ji ga kdo ukradel. Ali še huje, prodal. Prodaja svojega ali pa tujega orožja je bilo najgrše dejanje, ki ga je lahko bojevnik naredil. Umor, mučenje? Ne, v Stražnem mestu je za največjo sramoto veljala prodaja orožja, ne glede na to, kako veliko zgodovinsko ali denarno vrednost je imel meč, bodalo, nož ali lok. Opazke prodajalca orožja si se znebil prav tako ali pa še težje od opazke razvajenca, vendar je bila ta slava bolj dolgotrajna in hkrati enako lahko pridobljena. V zadnjem času ni bilo nobenega primera preprodaje orožja, pa čeprav je Ramona poznala nekega fanta, ki je nekoč prodal tuj meč. Nihče se ni nikoli pogovarjal z njim, vsi so se ga izogibali, predvsem pa mu je bilo odvzeto vse orožje, ki ga je imel v lasti. V bistvu fantu ne bi bilo nič bolje, tudi če bi odšel iz Mesta.
Ramona se je kočno iztrgala iz misli in odprla velika dvojna vrata. Za njimi je, tako kot vsako jutro, zagledala sive stene edinega hodnika prostorov novincev, ki je zavijal in zavijal, dokler se ni ustavil pri še večjih vratih, ki so za sabo skrivala razgled na jedilnico, telovadnico in prostore legij. Sicer ni bilo veliko stvari, ki so bile v Stražnem mestu vredne ogleda več kot enkrat, torej ko si prišel, toda prostori legij so bili. Ramona se nikoli ni naveličala gledati bojevnikov pri treningu, njihovih gibov, ki so izgledali, kot bi bili utekočinjeni, njihovih nog, ki so bile videti, kot da se ne bi zares dotikale tal. Iz vhoda v stavbo novincev je imela lep razgled na vadbišče legij, vendar je bilo na to pusto jutro prazno. Seveda, preizkusi, je kislo pomislila Ramona. Dan začetka preizkusov, edini dan, ko bojevnikom ni treba trenirati, njihov edini prosti dan v letu. Za tri iz vsake legije je dan, celo celih deset, tako ali tako namenjen ocenjevanju novincev, ostali pa lahko dlje spijo, samo jedo in postopajo po Mestu, hkrati pa čakajo, da razglasijo prvih deset pripadnikov pete legije. Ko je tega konec, se naslednji dan spet vrnejo v ustaljene tire, trenirajo in počnejo vse, kar pač počnejo pripadniki legij. Kako si je Ramona želela, da bi lahko postala del tega in izvedela.
"Ramona!"
Obrnila se je proti jedilnici. Le redkokdo jo je kdaj poklical po imenu; večinoma so jo klicali po priimku ali po lastnih vzdevkih, ki jih Ramona ni odobrila - kvečjemu so se ji zdeli smešni. Kadar so jo poklicali po imenu, je vedela, da je nekaj nujnega; da je nekaj narobe.
Proti njej je tekel Aidan, zaradi stoletij treninga in urjenja kondicije povsem ne zadihan. V njegovih rjavih očeh se je svetila nuja in čeprav je tekel z normalno hitrostjo in je njegova drža odsevala mirnost, je Ramona lahko zaznala, da se pripravlja nekaj velikega. O tem je pričalo tudi dejstvo, da je poklical z imenom, pa čeprav to zanj ni bilo nič posebnega. Vedno jo je klical po imenu, vendar je bilo zdaj nekaj drugače. Njegov glas je bil napet in poln neke nuje, ki je bila Aidanu tuja. Ramona se je vedno znova vprašala, kaj je narobe.
Aidan se je ustavil pred njo in z očmi živčno preiskal okolico, kot bi se bal, da jima kdo prisluškuje. A zrak je bil čist, saj so bili vsi novinci že pri pouku ali na pripravah na preizkuse, vojaki pa so povečini spali. Samo nekaj stražarjev se je občasno sprehodilo mimo, pa še ti so dajali vtis, da so z mislimi posem drugje. Pri topli postelji, na primer. Čeprav je bil že začetek pomladi, ni bilo ob zgodnjih jutranjih urah, pred sončnim vzhodom, skoraj nič topleje kot sredi zime, zato se je Aidanova in Ramonina sapa pri kratkih izdihih obarvala belo. Nestrpno je potrkala z nogo po tleh in Aidan ni več odlašal. Z jasnim in odločnim, a vseeno nekoliko zategnjenim glasom je rekel: "Ramona, na preizkuse greš."