HIIII SORI ZA POZEN DEL AMPAK RES NI SLOOO<33

POVEZAVA DO PREJSNEGA DELA<3:) : https://www.pil.si/forumi/pisalnica/dolina-pozabljenih-senc-poglavje-1-vrata


--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Tista stvar je padala hitro, a povsem tiho – kot senca, ki zdrsne po zidu. Lina je zadržala dih. Fant poleg nje je planil naprej in jo potisnil k tlom.

»Pokrij si oči! Ne glej v oči, karkoli že je!« je siknil in sam obrnil glavo proč.

Tisto bitje je pristalo. Zemlja je zapokala. Po zraku se je razlil vonj po pepelu in kovini.

Lina je le za hip pokukala. In v tem hipu se ji je pred očmi prikazal prizor iz otroštva – soba, v kateri je kot deklica jokala in čakala, da se njen oče vrne. Bila je tam. Spet majhna. Očeta pa ni bilo.

»To ni resnično, to ni resnično…« je šepetala.

»Zaslepljevalec,« je rekel fant, ki je zdaj stal in držal nož iz nekega kovinskega kamna, ki ga Lina ni poznala. »Hrani se s spomini. Če mu dovoliš, da te ujame, boš pozabila, kdo si.«

Bitje je imelo krila, narejena iz dima, a telo iz nečesa trdega, bledega – kot star kamen, razpokan od časa. Tam, kjer bi morale biti oči, so se svetile votline, iz katerih je kapljala črna tekočina.

»Jaz sem Lina, hči Armina Elwyna, jaz sem...« je ponavljala, stiskajoč zemljevid, ki je zdaj gorel z zlatim sijajem.

Zaslepljevalec se je obrnil proti njej. Iz ust mu je pricurljal tih šepet – v jeziku, ki ga je razumela samo Lina:

»Dolina te je prepoznala. Vrni se, ali ostani za vedno.«

Fant je stopil prednjo in vrgel vanj majhno kovinsko kroglo. Ob dotiku z bitjem je eksplodirala v blisk modre svetlobe. Bitje je kriknilo – zvok, kot bi nekdo strgal sam zrak – in se razblinilo v črn dim.

»Saj sem rekel, da ne smeš gledati,« je zavzdihnil fant. Nato ji je pomagal vstati. »Dolina testira vsakogar drugače. Ampak če se boriš s svojimi spomini, izgubiš sebe.«

»Kako veš vse to?« ga je vprašala tiho.

Pogledal jo je, njegov obraz pa je bil zdaj bolj resen kot kdajkoli. »Ker sem enkrat skoraj pozabil svoje ime.«

Lina ni rekla ničesar. Samo sledila mu je, ko sta nadaljevala po poti, ki jo je zdaj razkrivala svetleča sled na zemljevidu.

Minili so dnevi – ali morda ure, čas v Dolini ni deloval več po njihovih pravilih. Prečkala sta Morja pepela, kjer je nebo jokalo pepelnate kaplje. Skozi Votline pozabe, kjer so jima glasovi mrtvih šepetali dvome.

In potem – končno – sta stala pred Goro brez vrha.

Zemljevid je utripal. Tam gor, na nevidnem vrhu, naj bi bil Oče.

Fant se je ustavil.

»Tukaj greš sama, Lina,« je rekel.

»Zakaj?«

»Ker gora zahteva resnico. In jaz... še vedno bežim pred svojo.«

Lina je pogledala navzgor. Megla. Tema. In morda – konec.

»Hvala,« mu je rekla. »Če pridem nazaj, te najdem.«

»Če prideš nazaj, mi povej svoje pravo ime,« je zašepetal, in njegov glas je izginil v vetru.