*i**b*poglavje 15. / začetek*b**i*

*modra**i*dvanajsti maj - ponedeljek*i**modra*

danes je ta dan. dan ko se odpravimo na najnevarnejšo nalogo, ki jo bomo kdaj opravljali. zbudila sem se ob šestih. vem vem, mogla bi se potrudit da bi spala vsaj do sedmih, saj je to bil vrjetno zadnji udobni spanec v naslednjem mesecu. ampak nisem več mogla spat. srce mi je dejansko bilo 1000 bpm, zato sem se potiho splazila v kopalnico, in se napila vode. potem sem deset minut samo stala pred umivalnikom in razmišljala o stvareh ki bi se lahko zgodile. o vseh nevarnostih ki prežijo na nas, in o tem ali se bomo vsi vrnili. iz misli me je prebudila amaris, ki je prišla v kopalnico. *i*"kaj razmišljaš?"*i* me je vprašal njen glas v moji glavi. *i*"o tem ali se bomo vsi vrnili, in kaj nas čaka na poti."*i* sem odgovorila v mislih. amaris je prišla do umivalnika in se usedla na pult zraven. potem sva se samo pogovarjali o normalnih stvareh. hoteli sva odmisliti kaj se bo zgodilo čez tri ure in pol.

okoli sedme ure so se začele prebujati še ostale. april se je nekaj časa trudila da bi nas spravila v boljšo voljo, a ko je videla da ji ne uspeva ravno, je obupala. v tišini se je vsaka uredila. nase sem oblekla črne kratke hlače in črno kratko majico. tako kot da grem na pogreb (# svoj lastni pogreb). lase sem si spela v kito. nato smo odšle dol na zajtrk. danes je bil ta prej kot običajno (za nas), da bomo še imeli potem čas da se dokonca pripravimo.

zajtrk smo hitro pojedli. like, deset minut in smo že bili nazaj na nogah, nazaj na 1000+ stopnicah do naših sob. *i*"se zavedaš da vrjetno zadnjič hodiva po teh stopnicah"*i* mi je rekla amaris v mislih. *i*"no tega ne bom pogrešala."*i* sem ji odgovorila. v sobi smo na hitro pospravile, tako da *i*če*i*se bomo vrnili da bo vsaj malo lepše. vsaka si je še pripravila nekaj oblačil in ostalih stvari za katere smo mislile da jih bomo potrebovale. ob devetih smo odšle v učilnico za orožje, kjer si je vsaka vzela svoj oklep in orožje (vse nas je že čakalo na veliki mizi). z amarisino pomočjo smo vse skupaj pomanjšali in dali v stranske žepe svojih torb.

nato smo odšli do hleva. sonce je sijalo zelo toplo. skoraj poletno. bilo je tako kot da bi se veselilo da odhajamo (haha, kako prijazno sonce XD). v helvu smo pripravili svoje zmaje. nadeli smo jih sedla in ostalo opremo, nato pa jim na sedlo privezali svoje torbe in orožja (pač tisti ki smo imeli meče ali loke). nato smo se vsi skupaj (tudi zmaji), posedli na kopico sena kjer sva se včasih z amaris zadrževali. še enkrat smo na tla dali zemljevid. z amaris sva opisali pot, in kje bomo imeli prvi počitek (ta bo šele danes zvečer). "dele poti bomo mogli prehoditi. mi bomo hodili spredaj, zmaji pa za nami." je rekla amaris. "in da bomo prišli do dela, kjer so naši starši končali zapisovati, bomo potrebovali vsaj kakšen teden. seveda če bo šlo vse po planu." sem dodala.

da smo vse razložili in opisali in se pogovorili, je bila ura že deset do desetih. še zadnjič smo pregledali da imamo res vse, da so torbe pravilno privezane, da so sedla pravilno nameščena. nato smo se odpravili na vrt za šolo. ravnateljica in ostali učenci so že čakali. ravnateljica nam je zaželelea srečno pot, še enkrat vsakega objela, nam povedala iste besede kot včeraj (za tiste predmete ki smo jih dobili).

ura je bila dve minuti do desetih. povzpeli smo se na svoje zmaje. na moji levi je bila amaris, za nama sta bili margo in marie, pred nama june in april. fantje so bili za margo in marie. ravnateljica je prišla do mene in amaris in nama rekla: "poskrbita zanje. sta kot lepilo v ekipi. računam na vaju." nato, ko je zvonik v vasici na hribu odbil da je ura deset, smo se pripravili za vzlet. in nato tudi vzleteli. enkrat smo obleteli šolo, in se nato odpravili proti jezeru. leteli smo zahodno, po isti poti kot smo šli takrat ko smo iskali svoje moči. a tokrat smo takoj ko smo prišli do gozda se obrnili proti severu, desno. še kar smo leteli nad gozdom, ta se je iz listnatega počasi spreminjal v mešanega.

leteli smo še več ur. prvi smo leteli jaz amaris in will. kakšnih petdeset metrov za nami so bili še ostali. naenkrat se je sonce skrilo za oblake. več kilometrov pred nami se je začelo bliskati, nismo pa še slišali grmenja. z amaris sva se spogledali. *i*"misliš da je čas da se spustimo in poiščemo neki za skrit?"*i* me je vprašala amaris. *i*"ne še. nadaljujmo še nekaj časa, in se potem spustimo. danes bi morali priti vsaj do prvega hriba."*i* sem ji rekla. pokimala je. ustavili smo se, in počakali ostale da so prišli do nas. "nadaljevali bomo še pol ure do petinštirideset minut. danes bi morali priti do prvega hriba, ampak zaradi nevihte ne bomo prišli tako daleč. to pomeni da bomo imeli jutri več poti." je rekla amaris. "ko se spustimo si postavimo šotore, in gremo spat." sem rekla.

in tako smo res nadaljevali še petdeset minut. takrat je začelo zelo močno grmeti in tudi deževati. spustili smo se dol, v gozd. malo smo se še sprehodili dokler nismo našli prfektnega mesta za šotore. biloo je pod veliko skalo, ki je ustvarila jamo. bila je ravno dovolj velika za tri šotore. in še zmaji so lahko bili v zavetju. v minuti smo postavili šotore. v teh je notri že bilo vse pohištvo, in tudi večji so bili na znotraj kot so izgledali kot zunaj (#čarobni šotori). jaz amaris in june smo si delile šotor. z amaris sva še enkrat pregledali pot po kateri bomo odšli jutri. do prvega hriba nam je ostalo še dvajset minut (oz. trideset glede na to s kakšno hitrostjo potujemo). od tam naprej bomo skrbeli jutri.

hitro sem se uredila za spanje, naštimala uro, da me zbudi ob sedmih in se ulegla na posteljo. nekaj časa sem še razmišljala in nato zaspala.

*i*hodila sem po gradu. hodila sem po hodniku. na koncu so bile velikanske stopnice. zavila sem proti njim. odšla sem po njih dol, in prišla v temne prostore. odšla sem po temnih zavitih hodnikih, dokler nisem prišla do temno rjavih vrat. dotaknila sem se jih in ta so se odprla. znašla sem se v veliki okrogli sobi. na sredini je bila miza, za njo je sedel nek gospod. pogledal me je in rekel "ah, virelda. čisto pridni so bili danes." je rekel ta možak, se ustal ter odšel do mene. vzel je mojo roko v svojo ter se priklonil. nato sem spregovorila (ne namerno, sama od sebe): "lepo lepo. zdaj moramo samo počakati na pravi trenutek da napademo. poskrbi za njih. sploh za tisto v ječi 5. ta nam bo še kako pomagala." "da gospa." je rekel možak ter odšel nazaj do mize. jaz sem se obrnila ter odšla nazaj po hodnikih do stopnic. ko sem šla mimo ogledala, sem se ustavila in se pogledala. iz ogledala je vame gledala mlada punca. približno dvajset let stara. iste skodrane lase kot jaz je imela, in isto bledo kožo. še iste zelene oči je imela. izgledalo je kot da bi gledala starejšo sebe. oblečeno sem imela dolgo črno obleko prekrito z črno čipko. rokavi so se vili po tleh, tako dolgi so bili. stopila sem bližje ogledalu, ter si popravila lase. nato sem se pogledala v oči, in se nečesa zavedala.*i*

zbudila sem se z lasmi prilepljenimi na moj obraz. tako potna sem bila. usedla sem se na posteljo ter pogledala koliko je ura. 6.58. še dve minuti pa bi se tako ali tako mogla zbuditi. vstala sem ter odšla ven na svež zrak. bilo je še malo mrzlo, a v daljavi je že vzhajalo sonce. odšla sem do amethysta, ter ga malo pokrtačila. razmišljala sem o sanjah. kako mi je bila ta punca podobna. kot da bi gledala sebe čez nekaj let. ampak kaj bi jaz počela v tem nekem gradu? čez čas so se začeli še drugi prebujat. čez malo manj kot eno uro smo bili že spet na svojih zmajih.

medtem ko smo leteli sem razmišljala o tej punci. kdo je? kaj je mislila s tem da bodo napadli? in zakaj je bila tista v ječi 5 pomembna? ter najpomembnejše, zakaj se je tako prestrašila ko se je pogledala v ogledalo?

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

ko sem nazadnje rekla: ja, zej bom mal več objavljala, blah blah blah. like, komu sem lagala? rabla sem literally več kot tri tedne da sem zej to napisala. nč ne bom obljublala da bo kmalu nov del, ker tak vsi vemo ka je res-ne bo ga še tak vrjetno spet tri mesce. ne, js morm res začet več pisat to zgodbo. mam tok idej pa sem šele pršla do neki napetega. help! no anyways, upam da vam je blo ok.