*b**i*poglavje 16. /

*modra**i*trinajsti maj- torek*i**modra*

*i*kdo je? kaj je mislila s tem da bodo napadli? in zakaj je bila tista v ječi 5 pomembna? ter najpomembnejše, zakaj se je tako prestrašila ko se je pogledala v ogledalo?*i* to se mi je ponavljalo v glavi medtem ko smo leteli do prvega hriba. eno uro po tistem ko sem se zbudila smo že bili nazaj na zmajih. leteli smo že deset minut. še približno dvajset minut da prispemo tja kamor bi mogli že včeraj.

ozračje je bilo prijetne temperature. ni bilo prevroče pa tudi ne prehladno. ravno prav. nevihta je ponoči napredovala v smeri proti šoli, najbrž imajo tam zdaj dež. leteli smo v istih pozicijah kot včeraj. jaz amaris in will spredaj, ostali petdeset metrov za nami. ravno sem amaris in willu razlagala o mojih sanjah. "na način kako si jo opisala spominja na isti opis kot tista ki si jo videla v spominu od gospe Jane, prede več meseci." je rekel will. takrat sem se spomnila. "točno. tista ki je pobegnila ali nekaj takega." sem rekla. "ali te ni tudi ravnateljica neki opozarjala o njej?" je vprašala amaris prikimala sem ji. "jao. to ni nič dobrega. in kaj si rekla da ima neke načrte da bo nekaj napadla?!" je rekel will. "točno tako." sem rekla. "no, o tem se bomo pogovorili kasneje. zdej se moramo spustiti dol. prišli smo." je rekla amaris in spustila nebulosso v smeri proti tlom. vsi smo ji sledili. spustili smo se na tla, da smo pristali na gozdnati jasi. na sredini je stal hrib. ne zelo visok ampak visok. like deset metrov? neki takega. zmaje smo izpustili da so se šli malo sprehodit, mi pa smo se posedli na kamne v krogu.

"torej, prišli smo do prve točke, kjer bi se naj ustavili ampak nam je nevihta uničla načrte." sem rekla, in pokazala na točko kjer smo bili sedaj. od kvadrata ki je ponazarjal šolo do te točke je bila potegnjena črta dolga komaj šest centimetrov. v enem dnevu smo naredili šest centimetrov na zemljevidu. v realnosti je bilo to kakih petsto kilometrov. zelo malo v primerjavi kaj vse še moramo narediti. "torej, od tu naprej bomo šli peš za kakšne tri dni bomo preš, potem bomo spet na zmajih." je rekla amaris. "od tu naprej se začne nevarnost, zato boditge previdni in se držite skupaj. pazite na tla, da niso kakšne pasti ali kaj. in če se vam zdi da kaj slišite za nami, povejte." je rekel will. "svoja orožja imejte pri roki, in predmete od ravnateljice tudi. in hodite v parih." smo še rekli vsi trije. pospravili smo zemljevid, in poklicali zmaje. vsak je vzel svoje orožje, ter svoj predmet.

"lessie, eno vprašanje." je rekla marie, ko sm zlagala zemljevid. "hm?" sm jo vprašala. "kaj nas čaka tam naprej? mislim, kakšne nevarnosti?" je vprašala. za sekundo sem razmislila. "nisem prepričana. ampak ravnateljica nas je opozorila na čarovnice in druga bitja. in tatove moči, tako da vrjetno lahko pričakujemo takšne stvari?" sem rekla. marie je prikimala ter odšla nazaj do rose, njene zmajke.

ko smo bili vsi pripravljeni, smo odšli do prvega hriba. "rabila bom lusko od vsakega zmaja." sem rekla, ter iztegnila roko. vsak mi jo je dal, jaz pa sem nato odšla do kamna, ki je imel malo vdolbino. vanj sem postopoma dala vsako lusko posebej. kamen je zažarel in nato spet postal navaden kamen. "no, zdaj imamo uradno dovoljenje, da nadaljujemo pot po tleh, kjer vsak ščiti samega sebe." sem rekla, ter skočila dol s skale. odšli smo točno enajst korakov severno od hriba, ter prišli so skalnate stene, prekrite z bršljanom. "zdej ko stopimo tu čez, smo sami v vsem. do te točke tukaj, bi se še lahko ornili, zej ni več možnosti." je rekla amaris, in odstranila bršljan na stran. z roko se je dotaknila kamna, in njena roka je kar izginila na drugo stran. nadaljevala je z nogo in še ostalim delom telesa, ter kmalu čisto izginila v kamen. sledila sem ji jaz. prvo sem dala roko. začutila sem toploto, kako se širi po moji roki. nato po moji nogi, moji glavi in ostalem telsu. kmalu sem bila na drugi strani. amaris je že čakala. počasi so prišli še ostali, in nato še zmaji. na drugi strani skale, je bil gozd, z tako debelimi krošnjami dreves, da je sonce komaj prišlo skozi njih. tako je gozd izgledal zelo temno, z vmesnimi žarki sonca, ki so prodirali skozi listje. "no, zdaj res ni poti nazaj." je rekla april. dali smo se v pare. obviously sm bla z amaris. hodili sva prvi. potem sta bila will in edward, april in june, marie in margo, jack in sebastijan ter še zmaji.

pot je bila neravna. moral si gledati pod nge, kot hodiš. korenine so bile vsepovsod, enako kamenje in drugo rastje. živali po večini ni bilo. tu in tam kakšna veverica, in veliko žuželk. glede na zemljevid smo prehodili komaj kakšen kilometer tega gozda, ko je prišla marie do mene. "lessie, margo je rekla, da se rastline oglašajo naj se obrnemo." je rekla. ustavila sem se, in will se je skoraj zabil v mene. odšla sem k margo in jo vprašala kaj se dogaja. "nevem, samo odkar smo prišli v ta gozd dobesedno kričijo, naj se obrnemo. pravijo da je nevarnost blizu." je rekla margo. "ja no, glede na to da se temu gozdu pravi *i*gozd ni poti nazaj*i*, bi lahko to predvidevali." sem rekla. "spij vodo, in se poskusi z njimi pogovorit v mislih. če lahko? vprašaj jih kaj mislijo s tem." margo je prikimala.

nadaljevali smo pot. tišina je bila preveč glasna. nato sem zaslišala nekaj. pokanje vej. za grmom na moji levi. "lessie, kaj si slišala?" je vprašala amaris. "nekdo je tam. ali nekaj." sem rekla. "najbr je samo še ena veverica." je rekel edward, a tudi on ni zvenel prepričan na svoje besede. nadaljevali smo še deset minut, dokler nismo vsi slišali glasen pok veje. ali je bilo drevo? "ok, ne mi rečt da tega niste slišali." sm rekla. vsi so prikimali. potuhinili smo se navzdol, ter čisto pri tleh odšli proti zvoku. skrili smo se v grmovje, ter opazovali. nekaj metrov od grma v katerem smo se skrivali, so stali trije zeleni troli. dva sta se prepirala tretji je podiral drevo, tako da ga je z glavo butal v deblo. "keri debili. z glavo podirajo drevo." je rekla april. ubistvu je zašepetala, da nas nebi slišali. "potiho gremo naprej. danes hočem pridet vsaj do potoka dvajset kilometrov od tukaj." sem rekla, ter se odplazila iz grma vn. ostali so mi sledili.

nadaljevali smo pot, po tem ko smo se napili in nekaj pojedli. hodili smo po blatnih tleh, bila so cela mokra, in tu in tam si se celo pogreznil vanje. večkrat smo se morali poskriti v grmovja, saj so prihajala bitja, s katerimi nismo hoteli imeti opravka. tudi tisti troli so se zopet pojavili. nesli so tri drevesa, ki so jih lomili prejle. zanekrat nas ni še nihče našel.

a kaj kličem dan pred nočjo. seveda, takoj ko sem to pomislila, je mimo nas letela puščica. obrnila sem se, ter v krošnjah drevesa zagledala nekoga čepeti na veji. na glavi je imel masko, oblečeno je imel zelene hlače in beš majico. zraven pa še zeleno ogrinjalo. zopet je nameril puščico, da bi jo ustrelil v nas, ko je margo uporabila svoje moči, ter to osebo zvezala v veje, z glavo navzdol. "hvala margo." smo rekli, in se čim hitreje odpravili naprej. dobesdno tekali smo čim dlje. od takrat smo bili bolj pozorni na to kaj je v krošnjah in kaj na tleh. to je nova zgodba. medtem ko smo tekali, seveda nismo gledali kod stopamo. tako je jack pohodil palčka. ta je v nas metal palčke velike kot zobotrebce. zraven je klel v starem jeziku. od takrat smo pač gledali tudi v tla.

sonce je kmalu začelo izginjati. "do potoka še imamo slabih deset minut. ko pridemo tja, si čim hitreje poiščemo skrit kotiček, ter postavimo šotore." sem rekla, ter še naprej vodila ekipo. v sedmih minutah smo prišli do potoka. polovica potoka je bila rjava, druga pa modra. "naj vas opozorim, da tukaj ni nič tako kot izgleda. modra stran potoka je smrtnonosna, rjava pa je čista." sem rekla, ko se je hotel jack napiti modre vode. malo stran od potoka, smo našli skrit kraj, pod skalami. tja notri smo si postavili šotore, ter tokrat spustili tudi svoje zmaje v šotore. "ne zaupam tem gozdovom." je rekla margo, ko smo jo vprašali zakaj pelje wendy v šotor. tako smo vsi isto naredili. amethyst je spal na moji postelji, zvit v klobčič, jaz pa sem spala naslonjena na njega. predtem smo z amaris in june označile pot po kateri smo odšli danes, ter pogledale kaj nas čaka jutri. "naporno bo. sploh če bodo rastline še naprej kričale na margo naj se obrne." je rekla june, ki se zelo dobro razume z margo in ji je danes tudi pomagala, tako da ji je dala slušalke v ušesa, da je utišala rastline. "dlje ko bomo šli, večja vrjetnost je da se bo še drugim začelo mešati." sem rekla. "točno tako. in tudi marie je zelo tiho. najbrž ve da ni v teh gozdovih nobene živali razen kakšne veverice." je prikimala amaris. "no, ta noč bo napeta. pripravimo se na karkoli kar bi se lahko zgodilo nocoj. imejta orožje ob sebi. in predmete tudi." sem rekla, ter odšla do amthysta, da bi vzela svoj nahrbtnik z njegovega sedla. skrila sem ga v eno izmed omar. ko sta me june in amaris čudno pogledali sem rekla: "ko podnevi hodimo, me je strah, da mi bo padel dolj, zato ga bom imela kar v šotoru. saj je vedno vse enako." ulegla sem se na posteljo, naslonjena na amethysta ter v nekaj minutah zaspala. tokrat brez sanj.

končno.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
heh, mby sem v prejšnjem delu rekla da še tak več tednov ne bo novga dela, ampak lowkey sm mela idejo ka bi lahka naredla zej, tak da sem že kr napisala next del. like dve uri po prejšnjem delu. XD