- Ha ha ha. – je sarkastično odpisala, - Ti menjaš fante kot posteljnino. Jaz sem previdnejša. –

- A ne ga srat?! – sem bila že kar malo užaljena nad njenim kritičnim razmišljanjem, nato pa odložila telefon, saj se je skrivnostni fant ulegel na sosednji ležalnik poleg mene.

Srknila sem požirek pijače in čakala na prve besede; prav te po navadi pokažejo kaj pričakuje.

»Samska?« me je kar brez ovinkarjenja vprašal.

Nasmehnila sem se; plus točke za direktnost. Zavohala sem malo alkohola v njegovi sapi, a sem ostala tiho, saj tudi sama, za razliko od svoje sestre, nisem bila čisto trezna.

»Odvisno,« sem mu končno odgovorila. Upala sem, da se romantični fant iz bara blizu doma ne šteje in da Mason, najbolj luškan fant na šoli, ne bo preveč prizadet. »Ti?« me je zanimalo.

»Odvisno.«

Hmmm, fant ni slab. Grizljala sem si ustnico in se spraševala, kako se bo to končalo.
Začel si je slačiti črno majico in si razmršil daljše rumene kodraste lase.

»Vroče je,« je brez potrebe izjavil in si popravil rokersko verižico, ki mu je visela za vratom.

»Res je,« sem samo pritrdila, saj se po navadi ne branim pogleda na izklesana mišičasta telesa lepih fantov, katera ne padejo kar z neba. Telefon mi je spet zapiskal in z enim očesom sem prebrala Vivianino sporočilo.

- Spravi se stran, Shay! Mladoletna si! –

Ignorirala sem sporočilo, saj tudi fantu ne bi prisodila več kot 18 let.
»In? Kako dolgo boš tukaj?«

»Pet dni?« je skomignil z rameni, »Največ sedem.«

»Jaz podobno,« sem mu odgovorila in izpila še poslednje kapljice limetine mešanice in Jack Danielsa.

- - - - -

Dve uri kasneje sva sedeli na usnjenem kavču v očetovem stanovanju. Vivian je brala knjigo, jaz pa sem se še odločala kaj bom počela. Nekaj dni sva tukaj že prebili in tako sem obiskala večino lokalnih trgovin in barov, ter nakupila nekaj parov čevljev in nova oblačila. Nisem bila prepričana, če jih bom sploh kdaj nosila, saj so na šoli predpisane neumne uniforme in tako moram vsako jutro nase navleči ogabno belo srajco in krilo do kolen. Prav hvaležna sem bila za priborjene proste dneve, medtem ko so ostali morali guliti šolske klopi in poslušati razlago o teorijah izumrtja dinozavrov in brati dolge poete Grških pesnikov pri književnosti.

»Naročiva pico,« sem predlagala sestri. Njej se ni ljubilo kuhati, meni pa ni bilo v interesu spet jesti testenine, edino stvar, ki sem jo znala pripraviti brez da bi uničila kuhinjo.

»Pico boš jedla tudi zvečer,« je nezainteresirano rekla, »kaj te ni tisti fant povabil na zabavo?«

Pokimala sem in pogledala vabilo na večerno zabavo, ki je ležalo na polički poleg ključev.

»Urghh, upam, da te dolgo ne bo,« je bila njena naslednja izjava. Mislim, kako ljubečo sestro imam. »Moram se učiti in ti me samo živciraš. Ne bom povedala očetu.«

»Kako veš, da bo pica?« sem preslišala nesramen komentar.

»Na vseh cenenih zabavah so pice. Nisem še videla drage zabave na Miamijskih plažah. Morali bi iti na Azurno obalo. Tam vsaj vedo, kako se prirejati žure. Ti bi to lahko vedela. V šoli te povabijo še na zabave za zadnji letnik in ne zgrešiš čisto nobene. Skoraj prepričana sem, da bodo namesto dragih škampov kupili pico.«

»Stavim, da je ne bo na tej. Njegov oče je producent, Lucias pa vozi Mercedesa.«

Zavila je z očmi. »Tudi najin oče vozi Mercedesa. In v garaži ima še Lamborghinija. Kakorkoli, naroči nama kar ti želiš in me pusti pri miru.«

Naročila sem dostavo kitajske hrane in bila celo tako prijazna, da sem pripravila krožnike za obe, da ne bova jedli iz kartonastega pakiranja tako kot prejšnji dan, ona pa se je nazaj zatopila v knjigo.


:speaking_head: Romantične duše, zgodba za vas :wink:! Presenečena sem bila, ker sem dobila dobila tak lep odziv. Vaši komentarji so me kar pogreli :blush:...
Nikoli si ne bi mislila, da si bom kdaj drznila pisati kaj takega (za tiste, ki ne veste: moj stil je nekako akcija - fantazija, a se še vedno iščem).
Deli bodo krajši in bolj redni (upam!) kot Solved Kingdom, zato prečekirajte Pisalnico na vsake toliko časa :grin: