»Prideš, Vivian?« sem zavpila po hodniku medtem ko sem si zapenjala sandale.
»Še minutko!« je zavpila iz zgornjega nadstropja, jaz pa sem si čez kopalke nadela laneno tuniko, kajti čez mesto je bilo prepovedano hoditi samo v bikiniju.
»Ugani kaj sem kupila nekaj dni nazaj,« sem rekla Vivian ko si je tudi ona začela obuvati čevlje.
»Joj, nevem,« je zavzdihnila, »česa pa ti sploh NE kupiš?«
Nasmehnila sem se, nato pa iz zlate vrečke, ki je ležala pri vratih, potegnila dva sončnika z velikimi krajci, enega v beli in drugega v črni barvi. Nataknila sem si svoja sončna očala in belega dala v omaro, njej pa vrgla črnega, ki ga je spretno ujela in se namrščila.
S prsti je zdrsela po zlato izvezenem napisu 'Prada'. »Kaj ni to nova kolekcija?«
»Je!« sem vzkliknila in neuspešno iskala navdušenje v njenih očeh, »pašejo skupaj s Prada Limited Edition sončnimi očali, ki si jih kupila takoj ko smo prišli.«
Iz steklene police je vzela očala in si jih poveznila skupaj s klobukom.
»Shay, za razliko od tebe ne maram dragih stvari, ti to veš. Zdi se mi potrata denarja.«
»Ah, daj no, Vivian. Na vsake toliko časa si moraš tudi ti kaj privoščiti. Nisva vsak teden v Miamiju.«
»Vse kar bi si zdajle privoščila so jagode s smetano na plaži,« je rekla in si torbo z brisačami in sončno kremo poveznila čez ramo.
Zaklenili sva in se odpravili po ulici navzdol proti plaži. Po kakšnih desetih minutah hoje sva zagledali stojnico s sadjem.
»Hmmm, morda pa se ti bo želja izpolnila,« sem pomignila Vivian in že je stala poleg košare z jagodami.
»Pol kile jih bova vzeli,« je rekla sadjarju, ki jih je takoj začel nabirati v vrečko in meriti grame.
Vivian je začela nervozno brskati po torbi. Po desetih sekundah sem privzdignila obrv.
Pogoltnila je slino. »Pozabili sva denarnico.«
»Saj imam kartico,« sem skomignila z rameni in se potipala po medenici, kamor v žep ponavadi porinem bančno kartico. Zazrla sem se predse. »Fak. V kopalkah sem.«
Sadjar naju je zmedeno opazoval in v rokah držal vrečko svežih jagod, midve pa sva se spogledale.
»Jaz grem na plažo rezervirati ležalnike, ti pa pojdi nazaj po denar in jih kupi ko prideš za mano,« mi je naročila Vivian.
Namrdnila sem se. »Zakaj moram jaz nazaj?«
Nagnila je glavo v stran. »Bi ti nosila dva kilogramska učbenika umetnostne zgodovine, telefone, moj laptop, dve brisači in dve vodi na plažo?«
Izpod očal sem pogledala težko torbo, ki jo je imela na rami in izbrala hojo do stanovanja. Obrnili sva se in odšli vsaka v svojo smer, zmedeni prodajalec pa je pogledoval zdaj v eno, pa v drugo smer, nato pa jezno stresel jagode nazaj v košaro.
Ko sem tako hodila med vrvežem ljudi, sem se spomnila na to, da bi morala do danes oddati predstavitev o arabski književnosti in sodeč po trenutni uri v domačem kraju, sem rok zamudila za kakšnih 10 ur.
Spomnila sem se na Elizo, dekle v razredu z najboljšimi ocenami in jo sklenila poklicati ter izvedeti, ali se je profesor sploh spomnil pobrati referate.
»Pizda,« sem potiho zaklela, »telefon je v torbi, ki jo ima Vivian.«
Med mrmranjem sem sklenila ubrati bližnjico do stanovanja; predvidevala sem, da bom prišla še hitreje, če zavijem nekaj ulic vzhodneje in grem nato severno, kot pa če se rinem po glavni poti, kjer so turisti.
Res sem zavila in olajšano izdihnila, ko ni bilo več nobenih turistov, visoke stavbe pa so mi dajale zavetje pred močnim soncem. Iz čiste radovednosti sem šla še malo vzhodneje. Vivian ne bo umrla, če dobi jagode 10 minut kasneje.
Ni bilo več mestnega vrveža, kar se mi je zdelo izredno čudno, saj Miami nikoli ne počiva. Tudi sence so se mi zdele preveč temne in kar naenkrat sem se znašla pred zidom. Obrnila sem se in hodila do prvega križišča, nato pa nemudoma zavila severno. Z očmi sem iskala ime ulice našega stanovanja.
»Čudno,« sem si rekla sama pri sebi, »prisegla bi, da bi morala biti pred našimi vhodnimi vrati, če zavijem levo…«
Zavila sem levo. Slepa ulica in neke razpadle hiše. V Miamiju tako blizu plaže ni razpadlih hiš, temveč so večmilijonske nepremičnine. Malce me je zagrabila panika. Okoli mene ni bilo žive duše, pri sebi nisem imela telefona, pa tudi pojma ne, kje sem.
»Sranje,« sem zaklela, »najbolje bo, če grem počasi po poti od koder sem prišla in poskušam…«
Moje glasno razmišljanje je prekinil zvok hrumečega avtomobila, ki me je skoraj zbil s ceste, da sem komaj odskočila. Zaslišale so se zavore in vstavil se je pred zidom slepe ulice iz katere sem ravno prišla. Nato se je vse začelo odvijati zelo hitro. Prihrumelo je ducat motorjev na katerih so bili zamaskirani moški in dirjali proti avtu.
Črn avto je začel voziti ritensko, nato pa spustil streho iz katere so pogledale tri brzostrelke in začele streljati na zamaskirance.
»Kaj za vraga…«
Takoj ko sem zaslišala prvi strel, sem se sklonila in si glavo zaščitila z rokami. Zaslišala sem menjavanje streliva in z enim očesom opazila motoriste, ki niso ostali dolžni streljajočemu se avtomobilu. Medtem ko se je ritensko premikal proti meni, se je vsula ploha nabojev, ki so leteli vsepovprek in v obliki lukenj puščali sledi po ulici.
Avtomobil je bil že nevarno blizu mene in največ kar sem lahko naredila je, da sem se potuhnila čisto ob steno ulice in upala, de ma kakšen naboj ne oplazi. Vse se mi je bliskalo pred očmi in s težavo sem sploh razmišljala. 20 metrov. 10 metrov. Le še 5 metrov je ločilo mene in avto, ki je dirjal po ulici nazaj. Stisnila sem se ob steno in slišala vedno glasnejše pokanje nabojev in približevanje motorjev. 1 meter.
:speaking_head: Hojla srčki moji!
Eno leto ni bilo nadaljevanja, vendar sem se spomnila in prepisala še nekaj vrstic za vas, ki so mi ostale od prejšnjega leta:))
Če je še kdo zainteresiran za nadaljevanje naj napiše pod komentarje, če ne, pa tudi prav XD
Poljubček,
alison<3
»Še minutko!« je zavpila iz zgornjega nadstropja, jaz pa sem si čez kopalke nadela laneno tuniko, kajti čez mesto je bilo prepovedano hoditi samo v bikiniju.
»Ugani kaj sem kupila nekaj dni nazaj,« sem rekla Vivian ko si je tudi ona začela obuvati čevlje.
»Joj, nevem,« je zavzdihnila, »česa pa ti sploh NE kupiš?«
Nasmehnila sem se, nato pa iz zlate vrečke, ki je ležala pri vratih, potegnila dva sončnika z velikimi krajci, enega v beli in drugega v črni barvi. Nataknila sem si svoja sončna očala in belega dala v omaro, njej pa vrgla črnega, ki ga je spretno ujela in se namrščila.
S prsti je zdrsela po zlato izvezenem napisu 'Prada'. »Kaj ni to nova kolekcija?«
»Je!« sem vzkliknila in neuspešno iskala navdušenje v njenih očeh, »pašejo skupaj s Prada Limited Edition sončnimi očali, ki si jih kupila takoj ko smo prišli.«
Iz steklene police je vzela očala in si jih poveznila skupaj s klobukom.
»Shay, za razliko od tebe ne maram dragih stvari, ti to veš. Zdi se mi potrata denarja.«
»Ah, daj no, Vivian. Na vsake toliko časa si moraš tudi ti kaj privoščiti. Nisva vsak teden v Miamiju.«
»Vse kar bi si zdajle privoščila so jagode s smetano na plaži,« je rekla in si torbo z brisačami in sončno kremo poveznila čez ramo.
Zaklenili sva in se odpravili po ulici navzdol proti plaži. Po kakšnih desetih minutah hoje sva zagledali stojnico s sadjem.
»Hmmm, morda pa se ti bo želja izpolnila,« sem pomignila Vivian in že je stala poleg košare z jagodami.
»Pol kile jih bova vzeli,« je rekla sadjarju, ki jih je takoj začel nabirati v vrečko in meriti grame.
Vivian je začela nervozno brskati po torbi. Po desetih sekundah sem privzdignila obrv.
Pogoltnila je slino. »Pozabili sva denarnico.«
»Saj imam kartico,« sem skomignila z rameni in se potipala po medenici, kamor v žep ponavadi porinem bančno kartico. Zazrla sem se predse. »Fak. V kopalkah sem.«
Sadjar naju je zmedeno opazoval in v rokah držal vrečko svežih jagod, midve pa sva se spogledale.
»Jaz grem na plažo rezervirati ležalnike, ti pa pojdi nazaj po denar in jih kupi ko prideš za mano,« mi je naročila Vivian.
Namrdnila sem se. »Zakaj moram jaz nazaj?«
Nagnila je glavo v stran. »Bi ti nosila dva kilogramska učbenika umetnostne zgodovine, telefone, moj laptop, dve brisači in dve vodi na plažo?«
Izpod očal sem pogledala težko torbo, ki jo je imela na rami in izbrala hojo do stanovanja. Obrnili sva se in odšli vsaka v svojo smer, zmedeni prodajalec pa je pogledoval zdaj v eno, pa v drugo smer, nato pa jezno stresel jagode nazaj v košaro.
Ko sem tako hodila med vrvežem ljudi, sem se spomnila na to, da bi morala do danes oddati predstavitev o arabski književnosti in sodeč po trenutni uri v domačem kraju, sem rok zamudila za kakšnih 10 ur.
Spomnila sem se na Elizo, dekle v razredu z najboljšimi ocenami in jo sklenila poklicati ter izvedeti, ali se je profesor sploh spomnil pobrati referate.
»Pizda,« sem potiho zaklela, »telefon je v torbi, ki jo ima Vivian.«
Med mrmranjem sem sklenila ubrati bližnjico do stanovanja; predvidevala sem, da bom prišla še hitreje, če zavijem nekaj ulic vzhodneje in grem nato severno, kot pa če se rinem po glavni poti, kjer so turisti.
Res sem zavila in olajšano izdihnila, ko ni bilo več nobenih turistov, visoke stavbe pa so mi dajale zavetje pred močnim soncem. Iz čiste radovednosti sem šla še malo vzhodneje. Vivian ne bo umrla, če dobi jagode 10 minut kasneje.
Ni bilo več mestnega vrveža, kar se mi je zdelo izredno čudno, saj Miami nikoli ne počiva. Tudi sence so se mi zdele preveč temne in kar naenkrat sem se znašla pred zidom. Obrnila sem se in hodila do prvega križišča, nato pa nemudoma zavila severno. Z očmi sem iskala ime ulice našega stanovanja.
»Čudno,« sem si rekla sama pri sebi, »prisegla bi, da bi morala biti pred našimi vhodnimi vrati, če zavijem levo…«
Zavila sem levo. Slepa ulica in neke razpadle hiše. V Miamiju tako blizu plaže ni razpadlih hiš, temveč so večmilijonske nepremičnine. Malce me je zagrabila panika. Okoli mene ni bilo žive duše, pri sebi nisem imela telefona, pa tudi pojma ne, kje sem.
»Sranje,« sem zaklela, »najbolje bo, če grem počasi po poti od koder sem prišla in poskušam…«
Moje glasno razmišljanje je prekinil zvok hrumečega avtomobila, ki me je skoraj zbil s ceste, da sem komaj odskočila. Zaslišale so se zavore in vstavil se je pred zidom slepe ulice iz katere sem ravno prišla. Nato se je vse začelo odvijati zelo hitro. Prihrumelo je ducat motorjev na katerih so bili zamaskirani moški in dirjali proti avtu.
Črn avto je začel voziti ritensko, nato pa spustil streho iz katere so pogledale tri brzostrelke in začele streljati na zamaskirance.
»Kaj za vraga…«
Takoj ko sem zaslišala prvi strel, sem se sklonila in si glavo zaščitila z rokami. Zaslišala sem menjavanje streliva in z enim očesom opazila motoriste, ki niso ostali dolžni streljajočemu se avtomobilu. Medtem ko se je ritensko premikal proti meni, se je vsula ploha nabojev, ki so leteli vsepovprek in v obliki lukenj puščali sledi po ulici.
Avtomobil je bil že nevarno blizu mene in največ kar sem lahko naredila je, da sem se potuhnila čisto ob steno ulice in upala, de ma kakšen naboj ne oplazi. Vse se mi je bliskalo pred očmi in s težavo sem sploh razmišljala. 20 metrov. 10 metrov. Le še 5 metrov je ločilo mene in avto, ki je dirjal po ulici nazaj. Stisnila sem se ob steno in slišala vedno glasnejše pokanje nabojev in približevanje motorjev. 1 meter.
:speaking_head: Hojla srčki moji!
Eno leto ni bilo nadaljevanja, vendar sem se spomnila in prepisala še nekaj vrstic za vas, ki so mi ostale od prejšnjega leta:))
Če je še kdo zainteresiran za nadaljevanje naj napiše pod komentarje, če ne, pa tudi prav XD
Poljubček,
alison<3
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej!
Sploh si ne moraš predstavljati, kakšen šok me je zadel, ko sem videl nov del hahaha. Ravno prejšnji teden sem gledala po tvojih objavah, in žalostno zavzdihovala ob misli, da najbrž ne boš več objavljala zgodb. Pa sem ti mislila na kotiček pisat, da bralci še vedno pričakujemo nove dele, pa se mi je zdelo preveč usiljivo.
Skratka, zgodba ima ful potenciala in kot že od nekdaj mi je tvoje pisanje všeč 'do dna duše'. Resno, pišeš kot profesionalka in ful mi je tudi všeč character development, ki ga vedno tko lepo prikažeš in vključiš. Waw.
Morda bo zvenelo čudno, ampak najbolj me navduši 'slovnično pravilen del'. Dandanes je (čeprav se izboljšuje) na Pisalnici komaj kakšna slovnično pravilna zgodba.
Saj najbrž si tudi sama videla, da se v Pisalnico vrača ta 'čar', ki smo ga dolgo čakali (so obstajala tudi obdobja, ko v Pisalnici en teden ni bilo nove zgodbe, groza). Zdaj pa vsak dan vsaj 10! Si tudi ti tako vzhičena kakor jaz :)?
Skratka, ne bom več zavlačevala, prosim napiši nov del, ker že umiram od čakanja (pa le glej, da ti spet ne vzame 1 leta *khm khm*).
Pošiljam košarico objemčkov,
~dragon girl
Sploh si ne moraš predstavljati, kakšen šok me je zadel, ko sem videl nov del hahaha. Ravno prejšnji teden sem gledala po tvojih objavah, in žalostno zavzdihovala ob misli, da najbrž ne boš več objavljala zgodb. Pa sem ti mislila na kotiček pisat, da bralci še vedno pričakujemo nove dele, pa se mi je zdelo preveč usiljivo.
Skratka, zgodba ima ful potenciala in kot že od nekdaj mi je tvoje pisanje všeč 'do dna duše'. Resno, pišeš kot profesionalka in ful mi je tudi všeč character development, ki ga vedno tko lepo prikažeš in vključiš. Waw.
Morda bo zvenelo čudno, ampak najbolj me navduši 'slovnično pravilen del'. Dandanes je (čeprav se izboljšuje) na Pisalnici komaj kakšna slovnično pravilna zgodba.
Saj najbrž si tudi sama videla, da se v Pisalnico vrača ta 'čar', ki smo ga dolgo čakali (so obstajala tudi obdobja, ko v Pisalnici en teden ni bilo nove zgodbe, groza). Zdaj pa vsak dan vsaj 10! Si tudi ti tako vzhičena kakor jaz :)?
Skratka, ne bom več zavlačevala, prosim napiši nov del, ker že umiram od čakanja (pa le glej, da ti spet ne vzame 1 leta *khm khm*).
Pošiljam košarico objemčkov,
~dragon girl
0
Živjo!
Zaradi osebnih razlogov se celo leto nisem posvečala pisanju, res je:/
Ravno sem gledala stare datoteke in odkrila tale projekt. Malo sem kolebala med Solved Kingdom (ki pa je postala že res kompleksna zgodba in bi mi verjetno vzela žal preveč časa in energije za nadaljevanje) in Dreams and Tears, ki pa je bila na novo začeta in mislim da trenutno bolj paše k poletnemu vzdušju, kajne?
neeee, nikoli niste bralci vsiljivi! Včasih rabimo kakšno 'brco v rit' da se spravimo pisati ahhaahah
Waw, res hvala za vse tvoje besede! Poskusim pisati zgodbe karseda slovnično pravilno vendar verjamem, da se tu pa tam prikrade kakšna napakica:)) Zavedam se, da je take zgodbe tudi lažje brati kot nekaj, napisanega v slengu.
Hmmm jaz pa mislim je pri pisalnici problem da se gleda na kvantiteto in ne na kvaliteto. Objavlja kar vsak, ki ima minutko časa, redko kakšna zgodba dočaka 5 nadaljevanj in velikokrat se motivi ponavljajo, vendar kaj bomo - spletna stran je javno dostopna čisto vsakemu.
Naslednji del izide v petek:))
En počitniški val dobrih misli,
alison
Zaradi osebnih razlogov se celo leto nisem posvečala pisanju, res je:/
Ravno sem gledala stare datoteke in odkrila tale projekt. Malo sem kolebala med Solved Kingdom (ki pa je postala že res kompleksna zgodba in bi mi verjetno vzela žal preveč časa in energije za nadaljevanje) in Dreams and Tears, ki pa je bila na novo začeta in mislim da trenutno bolj paše k poletnemu vzdušju, kajne?
neeee, nikoli niste bralci vsiljivi! Včasih rabimo kakšno 'brco v rit' da se spravimo pisati ahhaahah
Waw, res hvala za vse tvoje besede! Poskusim pisati zgodbe karseda slovnično pravilno vendar verjamem, da se tu pa tam prikrade kakšna napakica:)) Zavedam se, da je take zgodbe tudi lažje brati kot nekaj, napisanega v slengu.
Hmmm jaz pa mislim je pri pisalnici problem da se gleda na kvantiteto in ne na kvaliteto. Objavlja kar vsak, ki ima minutko časa, redko kakšna zgodba dočaka 5 nadaljevanj in velikokrat se motivi ponavljajo, vendar kaj bomo - spletna stran je javno dostopna čisto vsakemu.
Naslednji del izide v petek:))
En počitniški val dobrih misli,
alison
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
nadaljuj! to je ukaz!
0
spomincica
Moj odgovor:
Mami
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mami
js sm hodla na plezanje, ampak sem nehala, ker nisem mela prjatlov tam in mi je blo ful smotan. potem sem spet hotla zacet, ampak nisem hotla bit sama tam. zvedla sm da bi moja prjatlca tut rada hodla in da tut noce sama hodet. zmenle smo se da bomo hodle skupi in zdej hodiva na treninge. sva 9. razred in tam so vsi mini otroci. najstarejsi so v 5 razredu, kar so za mene mini otroci. in so full zlobni pa to... no in dans moja prjatlca ne more it, ker je bolans in zakaj bi pol js sla ce bom sama? no in zato nimam namena it. ko to povem mamici se zacne dret na mene da kaj je z mano, kako bos bla v sluzbi... pac okej ja, sam nocem it tja med zlobne otroke.
v soli imam 3 prjatlce s katerimi se druzim, in pol se 2 s katerima se druzim kdaj pa kdaj ce v soli ni mojih treh prijateljic. enkrat bi morali iti na pohod in ni bilo mojih treh prijateljic in ni bilo tistih dveh. nisme hotla v solo ker bi morala na pogodu ves cas hoditi sama... mami se je spet zacela dret na mene in mogla bi it v solo, ampak me je resilo to da sem zbolela.
vse tri moje prjatlce ko sm jih uprasala kaj bi nardile na mojem mestu, so rekle da tt nebi sle v solo.
ka sm res tol glupa?
v soli imam 3 prjatlce s katerimi se druzim, in pol se 2 s katerima se druzim kdaj pa kdaj ce v soli ni mojih treh prijateljic. enkrat bi morali iti na pohod in ni bilo mojih treh prijateljic in ni bilo tistih dveh. nisme hotla v solo ker bi morala na pogodu ves cas hoditi sama... mami se je spet zacela dret na mene in mogla bi it v solo, ampak me je resilo to da sem zbolela.
vse tri moje prjatlce ko sm jih uprasala kaj bi nardile na mojem mestu, so rekle da tt nebi sle v solo.
ka sm res tol glupa?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
OoOOoooo amari, kok je ta outfit lep:heart_eyes::sparkles::sparkling_heart:
Pa ...
superr zgodba ze komi cakam naslednji del:heart::hugging::kissing_heart:
sem ti že odpisala v komentar na hodniku.
ustrelili?!?!?!??!
uuuuuuu, super je!!!!! lovam:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: