Motorji so že zdirjali mimo mene in streljali v zadnji del avtomobila, medtem ko ta še vedno ni bil mimo mene.

Takrat sem zagledala obraz, ki ga ne bom nikoli pozabila. Ko je zapeljal mimo mene, je voznik avta nameril proti meni. Trenutek se je razvlekel v večnost; gledala sva si iz oči v oči. Brez omahovanja je ustrelil.

Zakričala sem in se sesedla na tla. Naboj me je oplazil mimo ušesa, a so se še vseeno moja kolena vdala. Zagledala sem avto, ki je prišel do križišča, se sunkovito obrnil in zdirjal naprej. Pred očmi se mi je temnilo, ko se je en motor ustavil pred mano.

»Šefe!« sem ga zaslišala zavpiti, »imamo težavico.«

Začutila sem dva para rok, ki sta me grobo dvignila in postavila na noge. Z očmi sem gledala, vendar nisem razločila oblik ali barv, samo svetlobo.

Po hrupu sodeč, se je še več motorjev ustavilo ob meni. Roke so me še vedno trdno držale in zaslišala sem še en par korakov ki so se mi približevali. Nekajkrat sem morala pomežikniti, da so se mi misli zbistrile in po glavi mi je rojilo milijon stvari, ko se koraki ustavili pred mano.

Grobo mi je dvignil glavo, da sem bila človeka prisiljena pogledati v obraz. Moje oči so se srečale z električno modrimi, ki so prodirno zrle vame. Sonce je še bolj osvetlilo potočke krvi na njegovi bledi koži in črne lase je imel razmršene in polne saj, da je vsak pramen stal v svoji smeri. Kljub temu je izgledal popolno, tako zelo znano. Končno mi je prava misel šinila čez glavo. Fant z motorjem, ki me je rešil pred Luciasom.


»Zdravo,« je zašepetal, še vedno pa ni izpustil mojega obraza iz rok. »Si na napačnem kraju, ob napačnem času.«

»Kaj storimo z njo?« je vprašal glas iz ozadja, »videla je vse.«

»Jaz pravim, da se jo znebimo,« se je oglasil drugi, »maske so nam padle in lahko nas identificira.«

»Ona je priča. Samo težave bodo!«

Zaslišalo se je pritrjevanje in vpitje.

»Tišina,« je siknil modrooki in obrnil glavo proti ostalim.

Takrat sem na široko odprla oči. Na vratu se mu je lesketala tetovaža vrtnice.

Govorjenje se je poleglo. »Zdaj tukaj ne bomo nič razpravljali,« je rekel, »čim prej moramo od tod.«

Hotela sem nekaj reči, pa me je utišal s pogledom in izpustil moj obraz.
»Dobimo se tam čez eno uro. Razpošljite podatke v štab, naredite diagnostiko, brišite posnetke z varnostnih kamer na ulicah, pripravite orožje za ponovno uporabo.«

Moška sta me spustila in odšla k svojima motorjema, on pa se je obrnil proti skupini.
»Naredite kot smo vajeni. Kot da nikoli nismo obstajali.«

Po teh besedah so prižgali motorje in tako hitro izginili, kot so se prikazali. V oblaku dima sem se sesedla na tla in dokler se ni dim polegel, se ni obrnil proti meni.

»Imaš dve možnosti,« je rekel z zategnjenim glasom, »umreš ali utihneš. Izberi.«

»A ni logično?« sem se nasmehnila.
Od šoka sem bila še vedno omamljena, nisem vedela kaj so govorila moja usta.

Jezno je pihnil in počepnil k meni. »Večina bi izbrala umreti. Zadnjič rečem,« je s pomanjkanjem potrpljenja dejal, »izberi.«

»Tiho bom.«

Stisnil je čeljust, me nekaj trenutkov opazoval, nato pa vstal.

»Fak. Fak. Fak.« Z roko si je šel skozi črne lase in zaprl oči. »Ti se sploh ne zavedaš v kakšne težave si zabredla. Če te ne bi srečal včeraj, ne bi imela možnosti izbirati.«

Srce mi je začelo močno biti, ko sem se zavedla, kako blizu smrti sem bila le nekaj trenutkov nazaj. »Kaj je sploh bilo to? Kdo ste vi vsi?«

Pogledal je okoli in z očmi nekaj iskal. Nameril je v kamero na ulični svetilki in ustrelil. Zaslišal se je pok in snemalna naprava se je razletela na koščke. To je ponovil še trikrat in čisto vsakič zadel le z enim strelom.
Pištolo je pospravil v žep. »Moram priznati, da za osebo, ki je prepuščena na milost in nemilost pri meni, sprašuješ veliko.«

Skomignila sem z rameni. »Pravzaprav,« ni mi bil všeč ton s katerim je to rekel, »bi samo rada šla domov.«

»Ja, ne bo tako preprosto.«

»Kako to misliš?« sem ga vprašala, »ne bom pisnila besedice o streljanju. Vem, da sem bila priča konfliktu dveh tolp, to je pa tudi vse. Nihče ne ve, da sem bila zraven, policija me ne bo iskala.«

Poskušala sem najti še več razlogov, da bi se čimprej rešila iz situacije, kjer ne vem ali bom živela ali ne.

»Policija te ne bo iskala,« je začel in si iz kavbojk iztrkal prah, »oni te bodo.«

»Oni?«

»Ja, Rdeče duše,« je zdolgočaseno pojasnil, »čeprav so bili vsi zamaskirani v avtu, so znani po tem, da ne pustijo živih prič.«

»Niso bili vsi zamaskirani,« sem ga popravila.

Ostro me je pogledal. »Čakaj, kaj?«

Skomignila sem z rameni. »Voznik ni bil.«

»To je nemogoče,« je pihnil. »Vsi so imeli rute čez obraz, tako kot mi na začetku.«

»Voznik ne,« spet je zmajal z glavo ko sem to rekla, »pizda, itak da bom vedela, če je ustrelil proti meni.«

Glasno je zaklel. »Potem si še v večji nevarnosti kot sem mislil. Predlagam, da ne hodiš ven naslednje tri dni, ne objavljaš na družbenih omrežjih in se čimprej pobereš iz Miamija.«

Prikimala sem. »Kot da ne bi obstajala,« sem zašepetala.

Stegnil je roko in me s srhljivo lahkoto potegnil na noge. »Če bova imela srečo, se ne bova nikoli več srečala. Tudi upam tako.«

Auč. Malo je zabolelo, vendar sem razumela kaj misli.


Hojla!

Še eno dolgooo nadaljevanje:))
Odločila sem se, da bom poskusila pisati naprej; upam da mi bo uspelo XD
Poskusila bom objavljati nadaljevanja vsaj 1x na teden, verjetno bodo napovedana v Napovedniku, saj zaradi službe nimam vedno časa priti se vsesti za računalnik. Predvideno bodo ob koncih tedna/vikendih!
Hvala srčicama, ki sta prejšnjič komentirali, res veliko pomeni <3

Zdaj pa uživat počitnice!
vaša alison