DRUGA PRILOŽNOST ZA ŽIVLJENJE 1. del
18
P1 in NN
Živijo! Pišem pod imenom P1 in NN (kar je okrajšano za Pilovka 1 in No Name). Skupaj piševa zgodbo Druga priložnost za življenje, in vi berete začetek prvega dela.
Uživajte v zgodbi!!
Zunaj je zagrmelo in iz neba so začele padati težke deževne kaplje. Temno nočno nebo je za delček dekunde razsvetlila strela, kateri je sledil še en grom. V bližnji bolnišnici so se zadravniki in sestre trpali po prepolnih hodnikih, in hiteli k pacientom, ki so potrebovali nujno pomoč.
"Potrebujemo dva vozička za oživljanje v sobi 131!" Je skozi hrup bolnišnice zadonel močan glas. "DVA VOZIČKA ZA OŽIVLJANJE!"
Vendar se ni nihče oziral na nujo v glasu nemočnega zdravnika. Vsi so hiteli po svojih opravkih, vsi so imeli dela vrh glave.
V sobi 131 sta dve osebi umirali. Pravzaprav sta bili že klinično mrtvi, srci sta se ustavili - vozičkov za oživljanje pa od nikoder.
Osemnajstletna Leslie Green se je počasi dvignila iz svojega telesa. Panični glasovi zdravnikov in sester so se nekako oddaljili, vse je bilo zamegljeno. Leslie se je ozrla navzdol na svoje telo - na njeno bledo kožo, ter na srednje dolge, rjave lase, ki si jih že TAKO dolgo ni uredila. Pravzaprav... si jih je zadnjič uredila za njen lažni maturantski ples, ki so ga ji priredili kar v bolnišnici. Jessica ni zapustila obnočja bolnišnice že pet let. Imela je raka, in zagotovo je bilo, da bo umrla. Vendar niso vedeli kdaj, in zato so jo pred petimi leti najraje obdržali v bolnišnici. Počasi se je privadila, in obljubljen rok dveh mesecev se je podaljšal v pol leta. Vedno je imela svojo bolnišnično sobo, ki si jo je preuredila skoraj v dom - na stenah so visele njene slike, rože, ki jih je prinesla od doma so krasile okensko polico. Na poličkah po sobi je hranila spominke, kolikor se jih je nabralo do njenega 13. leta. Spominki so jo opominjali na zunanji svet, in kako je bilo včasih tam zunaj. Vedno, kadar je pogrešala življenje, kot ga je nekoč poznala, se je ozrla na spominke, in bilo ji je malce lažje.
Večino časa je preživela z mamo. Njena mama, Jessica Green, si je uredila nočne izmene, da je lahko skozi dneve ostajala s hčerko. Dolgoletno prilagajanje, in pomanjkanje spanja tudi po več dni ji je povzročilo mnoge gube na obrazu, ter videz izmučene ženske, ki od sebe zahteva preveč kot pa zmore. No, saj je to v resnici tudi bila.
Oče ju je zapustil, ko je Leslie prvič prespala v bolnišnici. Rekel je, da tega ne zmore več, in je preprosto odšel. Jessica je zatem več tednov jokala v blazino, da bi utišala ihtenje, ampak samo takrat, kadar je Leslie ni videla. Oziroma, ko je mislila, da je Leslie ne vidi. Leslie je bila od takrat strašansko besna na svojega očeta. Da je storil mami kaj takšnega... še tedne se ni pobrala. In včasih je tudi Leslie jokala. Zavedala se je, da bi brez njene bolezni, brez raka, bili še vsi skupaj, kot prava družina. Čez eno leto je očeta zasledila na družbenih omrežjih - bil je z novim dekletom, ki je (kot je Leslie presenečeno ugotovila) izgledalo le malce starejše od nje. In od takrat naprej se Leslie ni več krivila za njegov odhod. Ni bila ona kriva. Oče bi odšel, tako ali drugače. Bolezen je bila samo izgovor za pobeg. Očeta je še več let zatem v mislih preklinjala, ter ga pošiljala na najhujše kraje, kar si jih je lahko zamislila. In - verjemite - če je Leslie imela kaj, je bila to domišljija. In humor. Toda slednjega v zadnjem času vedno manj.
Leslie se je dvigovala vedno više, in njeno telo se je zdelo vedno bolj oddaljeno. Duša je počasi drsela iz telesa. Končno so zdravniki našli voziček za oživljanje, in z bolečimi sunki je njena duša trzala nazaj v telo. Vendar se je Leslie zavedala, da jim ne bo uspelo. bili so le nekaj sekund prepozni.
Kako ti lahko nekaj sekund spremeni življenje.
Ali pa ga konča.
Ali pa ga nadaljuje, če se znajdeš ob pravem času na pravem kraju.
Leslie se je ozrla prek sobe, ter se zagledala v dušo osebe, ki je umirala poleg nje. Njuna pogleda sta se srečala.
"Kdo si?" Je vprašala Leslie, njen glas je odmeval in odmeval, vendar se je zdelo, da jo sliši samo oseba. Pardon, duša osebe.
"Jaz sem..."
To je vseeeeee!! Upam, da vam je bilo všeč, lajkajte če vam je bilo, in komentirajte KDO mislite da je bila oseba na drugi strani sobe:)
Se tipkamo!!!
Lp, P1 in NN
P.S.: To je slika Leslie Green: https://www.mychamplainvalley.com/wp-content/uploads/sites/61/2016/10/Sanville_1477876081581_12504919_ver1.0.jpg?w=640
Uživajte v zgodbi!!
Zunaj je zagrmelo in iz neba so začele padati težke deževne kaplje. Temno nočno nebo je za delček dekunde razsvetlila strela, kateri je sledil še en grom. V bližnji bolnišnici so se zadravniki in sestre trpali po prepolnih hodnikih, in hiteli k pacientom, ki so potrebovali nujno pomoč.
"Potrebujemo dva vozička za oživljanje v sobi 131!" Je skozi hrup bolnišnice zadonel močan glas. "DVA VOZIČKA ZA OŽIVLJANJE!"
Vendar se ni nihče oziral na nujo v glasu nemočnega zdravnika. Vsi so hiteli po svojih opravkih, vsi so imeli dela vrh glave.
V sobi 131 sta dve osebi umirali. Pravzaprav sta bili že klinično mrtvi, srci sta se ustavili - vozičkov za oživljanje pa od nikoder.
Osemnajstletna Leslie Green se je počasi dvignila iz svojega telesa. Panični glasovi zdravnikov in sester so se nekako oddaljili, vse je bilo zamegljeno. Leslie se je ozrla navzdol na svoje telo - na njeno bledo kožo, ter na srednje dolge, rjave lase, ki si jih že TAKO dolgo ni uredila. Pravzaprav... si jih je zadnjič uredila za njen lažni maturantski ples, ki so ga ji priredili kar v bolnišnici. Jessica ni zapustila obnočja bolnišnice že pet let. Imela je raka, in zagotovo je bilo, da bo umrla. Vendar niso vedeli kdaj, in zato so jo pred petimi leti najraje obdržali v bolnišnici. Počasi se je privadila, in obljubljen rok dveh mesecev se je podaljšal v pol leta. Vedno je imela svojo bolnišnično sobo, ki si jo je preuredila skoraj v dom - na stenah so visele njene slike, rože, ki jih je prinesla od doma so krasile okensko polico. Na poličkah po sobi je hranila spominke, kolikor se jih je nabralo do njenega 13. leta. Spominki so jo opominjali na zunanji svet, in kako je bilo včasih tam zunaj. Vedno, kadar je pogrešala življenje, kot ga je nekoč poznala, se je ozrla na spominke, in bilo ji je malce lažje.
Večino časa je preživela z mamo. Njena mama, Jessica Green, si je uredila nočne izmene, da je lahko skozi dneve ostajala s hčerko. Dolgoletno prilagajanje, in pomanjkanje spanja tudi po več dni ji je povzročilo mnoge gube na obrazu, ter videz izmučene ženske, ki od sebe zahteva preveč kot pa zmore. No, saj je to v resnici tudi bila.
Oče ju je zapustil, ko je Leslie prvič prespala v bolnišnici. Rekel je, da tega ne zmore več, in je preprosto odšel. Jessica je zatem več tednov jokala v blazino, da bi utišala ihtenje, ampak samo takrat, kadar je Leslie ni videla. Oziroma, ko je mislila, da je Leslie ne vidi. Leslie je bila od takrat strašansko besna na svojega očeta. Da je storil mami kaj takšnega... še tedne se ni pobrala. In včasih je tudi Leslie jokala. Zavedala se je, da bi brez njene bolezni, brez raka, bili še vsi skupaj, kot prava družina. Čez eno leto je očeta zasledila na družbenih omrežjih - bil je z novim dekletom, ki je (kot je Leslie presenečeno ugotovila) izgledalo le malce starejše od nje. In od takrat naprej se Leslie ni več krivila za njegov odhod. Ni bila ona kriva. Oče bi odšel, tako ali drugače. Bolezen je bila samo izgovor za pobeg. Očeta je še več let zatem v mislih preklinjala, ter ga pošiljala na najhujše kraje, kar si jih je lahko zamislila. In - verjemite - če je Leslie imela kaj, je bila to domišljija. In humor. Toda slednjega v zadnjem času vedno manj.
Leslie se je dvigovala vedno više, in njeno telo se je zdelo vedno bolj oddaljeno. Duša je počasi drsela iz telesa. Končno so zdravniki našli voziček za oživljanje, in z bolečimi sunki je njena duša trzala nazaj v telo. Vendar se je Leslie zavedala, da jim ne bo uspelo. bili so le nekaj sekund prepozni.
Kako ti lahko nekaj sekund spremeni življenje.
Ali pa ga konča.
Ali pa ga nadaljuje, če se znajdeš ob pravem času na pravem kraju.
Leslie se je ozrla prek sobe, ter se zagledala v dušo osebe, ki je umirala poleg nje. Njuna pogleda sta se srečala.
"Kdo si?" Je vprašala Leslie, njen glas je odmeval in odmeval, vendar se je zdelo, da jo sliši samo oseba. Pardon, duša osebe.
"Jaz sem..."
To je vseeeeee!! Upam, da vam je bilo všeč, lajkajte če vam je bilo, in komentirajte KDO mislite da je bila oseba na drugi strani sobe:)
Se tipkamo!!!
Lp, P1 in NN
P.S.: To je slika Leslie Green: https://www.mychamplainvalley.com/wp-content/uploads/sites/61/2016/10/Sanville_1477876081581_12504919_ver1.0.jpg?w=640
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:heart::blush:Super
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Všeč mi je. komaj čakam nadaljevanje.:hugging::blush::upside_down:
1
#JustForBillie
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super si napisala! Za umret carsko! Ta zgodba lahko super uspe! Jutri ali pojutrišnjem bom napisala nov del :) Še enkrat, pohvaleeee!:thumbsup::thumbsup::thumbsup:
Lp,
P1 (ki je zadolžena za naslednji del)
Lp,
P1 (ki je zadolžena za naslednji del)
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Supeer!
Komaj čakam nov del!
:rosette::blossom::sparkles:
Lp, Cool Girl
Komaj čakam nov del!
:rosette::blossom::sparkles:
Lp, Cool Girl
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
rečem lahko samo O-D-L sedi 5 :v::tongue::nerd::wave:
2
Hana
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wow, zakon zgodba!
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ooo spremljam, res zgleda ZAKON!
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Odlična zgodba. Komaj čakam, da preberem nadaljevanje!
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Oj a se v real lajfu poznata al ki a sta se sam zmenli.drgač kul zgodba:yum:
1
Yahoobrawlstars
Moj odgovor:
Ojoj ne!
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Ja spet teza sam prosm
Oj
pac fora je da mene nc ni teza skrbela pol k sm pa prebrala ene par starih objav k so punce baje podhranjene pa majo več kg k js me je pa mal zaskrbel kaj če sem podhranjena? Sem stara 13 in skoraj pol in sem visoka 166cm in imam 41-42kg. A je to res podhranjenost?
pac fora je da mene nc ni teza skrbela pol k sm pa prebrala ene par starih objav k so punce baje podhranjene pa majo več kg k js me je pa mal zaskrbel kaj če sem podhranjena? Sem stara 13 in skoraj pol in sem visoka 166cm in imam 41-42kg. A je to res podhranjenost?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
vse najbolse:heart::purple_heart::blue_heart::green_heart::yellow_heart:!
i love itttttttt:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart::heart::heart::purple_heart:sama ...
mac tko kt vedno dbest ever!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!