Prihaja nov del "avtobiografije". In sicer moje mnenje o slavnem Harryju Potterju in magiji. In še vedno piše "slavni" Dudley Dursley.
Če se spomnite iz prejšnjega dela sem napisal, da nisem bil ravno vesel, da živim s Harryjem. Sem pa bile vesel, da sem ga lahko ustrahoval. Sedaj mi je žal za to. A mi je skoraj vedno vrnil. Ko je izvedel, da je čarovnik me je lahko tudi on strašil. A, vas čudi, da nisem bil vesel, da sem živel z nemogočim a hkrati pogumnim bratrancem, ki je veliko prestal. Ampak na srečo sem. Saj kot sem že omenil sem pri 15. bil skoraj ob dušo. On mi jo je rešil. Od takrat dalje ga nisem več "sovražil". Vsaj ne toliko.
Ko smo se pri 17. odselili ga nisem hotel pustiti samega. Si lahko mislite? Tudi magija se mi je gnusila. V bistvu sem se je bolj bal. A, proti koncu sem začel spoznavati, da je tudi uporabna. Če je ne bi bilo, bi bil "mrtev". S te tudi vi ugotovili, da se bratranec in magija sučeta okoli moje pusolovščine? In da so občutki in mnenja o obojem začeli obračati na bolje prav zaradi tega dogodka?
Draga komisija,
upam, da mi daste službo.
Dudley Dursley