Živjo pilovci,
js sm se odločila, da bo napisala še to zgodbo. Je tut fantazijska, sam drgačna od ta druge. Lahko vm bo ta bl ušeč, lahko vm bo una. Ne začne se sicer napeto, ampak dogajanje še sledi. Če vm je všeč, plis stisnte!

1.
Sončne celice
Bela

Ležim na postelji. Skozi strešno okno mi v obraz sveti sonce. Ne moti me. Niti malo. Obrnem glavo. Na sosednji postelji ni nikogar. Moja cimra Asja je še na kosilu. Vedno kosi tako dolgo. Asja je prijazno dekle. A vedno je tako dolgo. Pa tudi veliko je. Še vedno me čudi, da je suha, kot prekla. Svoje rdeče kodre vedno splete v kito, medtem ko jaz svoje ravne črne vedno pustim spuščene. Asja, bi rekla, je skoraj moja prijateljica. Saj je moja prijateljica, samo nisem, kot druga dekleta, ki se imajo BFF. Asja nosi očala. Ima pegast obraz, po navadi je optimistična, iz ljubkega obraza pa ji sijejo igrive zelene oči. Je precej močna čarovnica. A ne tako, kot jaz. Oh, ja, pozabila sem povedati. Tu smo vsi čarovniki. To je šola za čarovnike in imenuje se Linjera, kar v starodavnem jeziku pomeni duh. Duhovi so belo-prosojne nesnovne živali, ki jih druga bitja ne vidimo in imajo izjemno starodavno moč, ki je nima nobeno drugo bitje. Razen duhovidca. Duhovidec je čarovnik oziroma vilin, sirena ali človek, ki lahko vidi duhove in v sebi nosi moč, enako njihovi. Jaz sem močna, a še zdaleč ne tako, kot duhovi.
Čarovniki magije ne uporabljamo, s palicami ali uroki. Semo močno se osredotočimo, na to, kar hočemo, in, če smo dovolj močni se zgodi. Ne moremo vsi izvesti enako močnih urokov. V Linjeri se učimo samo čarovniki. Nihče drug.
Asja se vrne, kar me, kot vedno, zbudi iz otrplosti. Ko me zagleda na postelji črhne: »Ne moraš cele dneve poležavati v postelji!«
»Saj ne,« se uprem in vstanem. Vidim njen mrk izraz na obrazu, ki ni značilen zanjo. »Se je kaj zgodilo?«
»Nekdo je med kosilom sprožil plazmo in nekaj sončnih celic se je vsulo v kuhinjo. Na srečo, je prišla Karla in s povratnim urokom vrnila celice v svoje prejšnje stanje. Kuharje so odpeljali v zdravilišče,« pojasni.
»Pa vedo, kdo je bil?«
»Ne, a mislimo, da je prišlo od zunaj.« Zaskrbljeno se spogledava. »Misliš, da je bil duh?« Duhovi, lahko vplivao, tudi na snovni svet.
»Ne, duhovi so nevtralni,« prepričano zagotovim Asji. Pokima. Izgleda, kot bi si oddahnila. A moje skrbi se s tem le povečajo. Kdo, na tem svetu, bi to naredil? So sence?