PisalnicaGimnazijka detektivka, 28. del
2
18. DECEMBER (V GIMNAZIJI)
Michael stopi na sredino odra in v roke vzame mikrofon. Na njegovem obrazu se vidi, da ne bo povedal kaj veselega. Vsaj zanj ne. "Pomembno novico imam za vas," začne govoriti z globokim in zbranim glasom. Občinstvo ob tem še bolj napne ušesa.
"Mnogi me boste gledali razočarano, češ zakaj si to storil, sploh pa po tako kratkem času. Nekateri pa boste gledali na vse skupaj navdušeno, mogoče celo z velikim olajšanjem.
Torej. Predsednik dijaške skupnosti sem le en teden, pravzaprav dan manj kot teden. A žal sem se motil, ko sem menil, da vem, kakšno delo opravljam. Veste, ta funkcija zahteva veliko časa in truda. Vendar sam opravljam tudi vlogo gimnazijca, sina, prijatelja in po novem še brata.
Zato, dragi dijaki in spoštovani profesorji, odstopam z mesta predsednika dijaške skupnosti."
"Hej, to pomeni, da si zdaj predsednica ti!" vzklikne Eleanor in na rahlo udari sošolko po rami.
"Kaj?" zasanjano odvrne Vicky.
Eleanor se zave, da prijateljica od šoka ne more razmišljati. A ko želi spregovoriti, Michael počasi zaključuje svoj govor: "Kot ste morda že ugotovili, moramo zdaj imate novega predsednika."
"Vidiš? Zdaj bo omenil tebe!" živčno zašepeta Eleanor.
"Zato pa bodo tiho," še tišje odvrne Vicky.
"In — kot veste — po pravilniku to mesto prevzame podpredsednik." Michaelove temne oči se srečajo z Vickyjinimi. "To pa je Vicky Grey, dijakinja prvega letnika, ki jo vabim na oder."
Vicky je od zadovoljstva, ki ga je doživela v tistem trenutku, obsedela na svojem stolu. "Pojdi že!" jo spodbudi Eleanor in porine s sedeža.
Vicky se zatem sprehodi mimo množice ljudi v telovadnici vse do odra, kjer še kar stoji Michael. Ta se ji je blago nasmihal, a v njegovem nasmehu se je skrivalo še nekaj globjega. A to je bilo nekaj, česar Vicky ni mogla odkriti.
Michael ji poda roko in pove: "Čestitam, nova predsednica dijaške skupnosti."
Vicky sprejme njegovo roko in se nasmejano ozre proti občinstvu. Dijaki in profesorji so ji ploskali in se ji prešerno smejali. Vicky se je počutila, kot da je na vrhu sveta. Končno je dosegla ta cilj, za katerega se je tako zelo trudila, za katerega je že mislila, da se ji je izmaknil, a se ji na koncu ni. Na to je bila zelo ponosna, kar je pokazala s samozavestnim nasmehom, ki ga je delila med gledalce.
Michael stopi na sredino odra in v roke vzame mikrofon. Na njegovem obrazu se vidi, da ne bo povedal kaj veselega. Vsaj zanj ne. "Pomembno novico imam za vas," začne govoriti z globokim in zbranim glasom. Občinstvo ob tem še bolj napne ušesa.
"Mnogi me boste gledali razočarano, češ zakaj si to storil, sploh pa po tako kratkem času. Nekateri pa boste gledali na vse skupaj navdušeno, mogoče celo z velikim olajšanjem.
Torej. Predsednik dijaške skupnosti sem le en teden, pravzaprav dan manj kot teden. A žal sem se motil, ko sem menil, da vem, kakšno delo opravljam. Veste, ta funkcija zahteva veliko časa in truda. Vendar sam opravljam tudi vlogo gimnazijca, sina, prijatelja in po novem še brata.
Zato, dragi dijaki in spoštovani profesorji, odstopam z mesta predsednika dijaške skupnosti."
"Hej, to pomeni, da si zdaj predsednica ti!" vzklikne Eleanor in na rahlo udari sošolko po rami.
"Kaj?" zasanjano odvrne Vicky.
Eleanor se zave, da prijateljica od šoka ne more razmišljati. A ko želi spregovoriti, Michael počasi zaključuje svoj govor: "Kot ste morda že ugotovili, moramo zdaj imate novega predsednika."
"Vidiš? Zdaj bo omenil tebe!" živčno zašepeta Eleanor.
"Zato pa bodo tiho," še tišje odvrne Vicky.
"In — kot veste — po pravilniku to mesto prevzame podpredsednik." Michaelove temne oči se srečajo z Vickyjinimi. "To pa je Vicky Grey, dijakinja prvega letnika, ki jo vabim na oder."
Vicky je od zadovoljstva, ki ga je doživela v tistem trenutku, obsedela na svojem stolu. "Pojdi že!" jo spodbudi Eleanor in porine s sedeža.
Vicky se zatem sprehodi mimo množice ljudi v telovadnici vse do odra, kjer še kar stoji Michael. Ta se ji je blago nasmihal, a v njegovem nasmehu se je skrivalo še nekaj globjega. A to je bilo nekaj, česar Vicky ni mogla odkriti.
Michael ji poda roko in pove: "Čestitam, nova predsednica dijaške skupnosti."
Vicky sprejme njegovo roko in se nasmejano ozre proti občinstvu. Dijaki in profesorji so ji ploskali in se ji prešerno smejali. Vicky se je počutila, kot da je na vrhu sveta. Končno je dosegla ta cilj, za katerega se je tako zelo trudila, za katerega je že mislila, da se ji je izmaknil, a se ji na koncu ni. Na to je bila zelo ponosna, kar je pokazala s samozavestnim nasmehom, ki ga je delila med gledalce.
Moj odgovor:
.png "Druščina 5"){kind=small}
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Energija
Ojla,
upam, da mi boste lahko pomagali.
Že nekaj časa se mi dogaja, da se počutim brez energije in ne vem, kaj naj naredim. Kot, da energije ne dobim, ampak želodec pa imam poln. To je kar težko opisati, na primer težje prehodim dolge poti, se mi kar vleče. Čudno mi je tudi to, da hitro postanem lačna (npr. 3 ure po obroku), ampak v sebi še zmeraj čutim, kot da še imam hrano v sebi (od prej).
Hvala za pomoč <33
upam, da mi boste lahko pomagali.
Že nekaj časa se mi dogaja, da se počutim brez energije in ne vem, kaj naj naredim. Kot, da energije ne dobim, ampak želodec pa imam poln. To je kar težko opisati, na primer težje prehodim dolge poti, se mi kar vleče. Čudno mi je tudi to, da hitro postanem lačna (npr. 3 ure po obroku), ampak v sebi še zmeraj čutim, kot da še imam hrano v sebi (od prej).
Hvala za pomoč <33
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
