Abby še nekaj sekund stoji pri miru.
Kot da bi se svet ustavil.
Potem pa…
se vse naenkrat vrne.
Zvoki hodnika. Smeh. Šepetanje. Odpiranje omaric.
Nekdo gre mimo nje in jo po nesreči zadane z ramo.
»Oprosti,« zamrmra.
Abby komaj reagira.
Pogled ima še vedno usmerjen tja, kjer je Trevor izginil.
Kot da bo… če bo dovolj dolgo gledala… prišel nazaj.
Ne pride.
Seveda ne.
Globoko vdihne.
Napaka.
Prsi jo zabolijo.
Hitro zapre omarico, malo premočno.
KOVINSKI POK odmeva po hodniku.
Nekaj glav se obrne.
Spet.
Vedno znova.
Abby si pogladi lase, kot da bi s tem lahko izbrisala vse skupaj.
»Hej… si okej?«
Tiho vprašanje.
Ob njej stoji Mia.
Abby jo pogleda.
Za trenutek razmišlja, da bi rekla ja.
Avtomatski odgovor.
Laž, ki pride brez razmišljanja.
Ampak nekaj v njej… popusti.
Rahlo zmaje z glavo.
Mia se malo namršči.
»Kaj se je zgodilo?«
Abby pogleda stran.
»Nič.«
Premor.
»Vse.«
Mia jo še vedno opazuje.
»To ni odgovor.«
Abby grenko izdihne.
»Razšla sva se.«
Besede zvenijo čudno.
Prehitro.
Preveč dokončno.
Mia pomežikne.
»Kaj? Saj… ravno sta—«
»Vem.«
Abby jo prekine.
»Vem.«
Tišina.
Mia pogleda čez hodnik.
»Kje je?«
Abby samo skomigne.
»Šel.«
Spet tista beseda.
Kratka.
Ampak težka.
Mia stopi bližje.
»Hočeš, da grem za njim?«
Abby takoj zmaje z glavo.
»Ne.«
Prehitro.
Preostro.
Obe to opazita.
Abby mehkeje:
»Ne… pusti ga.«
Mia jo nekaj trenutkov gleda.
»In ti?«
Abby se nasloni na omarico.
Zdaj res.
Utrujeno.
»Ne vem.«
Iskreno.
Prvič danes.
Mia prekriža roke.
»Tole ne zgleda kot konec.«
Abby se grenko nasmehne.
»On misli, da je.«
»In ti?«
Abby ne odgovori takoj.
Pogled ji spet zdrsne proti hodniku.
Prazno.
Ampak v glavi…
preveč glasno.
Trevorjev glas.
“Ne bom se boril za nekaj, kar ti že zdaj želiš zapustit.”
Zapre oči.
»Ne vem, kaj mislim.«
Mia rahlo zavzdihne.
»Okej. Potem pa vsaj to—«
Položi ji roko na ramo.
»Ne stoj tukaj kot kip. Vsi buljijo.«
Abby se rahlo zasmeje.
Tokrat… skoraj iskreno.
»Prepozno za to.«
Mia se nasmehne nazaj.
»Mogoče. Ampak še vedno lahko izbereš, kaj narediš naprej.«
Abby jo pogleda.
To vprašanje visi v zraku.
Težje kot vse prej.
Ampak… drugače.
Ne več samo bolečina.
Tudi možnost.
Abby globoko vdihne.
Tokrat počasneje.
Bolj stabilno.
Potem se odrine od omarice.
»Grem na zrak.«
Mia prikima.
»Grem s tabo.«
Abby za trenutek okleva.
Potem rahlo zmaje z glavo.
»Ne… rabim minuto.«
Mia jo razume.
»Okej.«
Pavza.
»Ampak me pokliči, prav?«
Abby prikima.
»Bom.«
Mia jo še enkrat pogleda.
Potem odide.
Abby ostane sama še eno sekundo.
Samo eno.
Potem se obrne.
In gre.
Ne proti učilnici.
Ne proti izhodu, kjer je šel Trevor.
Ampak drugam.
Nekam, kjer je manj ljudi.
Manj pogledov.
Manj šepetanja.
Vrata na koncu hodnika.
Streha.
Potisne jih odprto.
Svež zrak jo zadane v obraz.
Močno.
Hladno.
Resnično.
Stopi ven.
In prvič odkar je odšel…
resnično zadiha.Vrata na streho se še niso čisto zaprla…
ko Abby zasliši glasove za sabo.
»Seveda je šel, kam pa drugam.«
Zastane.
Prepozna glas.
Obrne se.
Pri vratih stojijo trije Trevorjevi prijatelji.
Ethan, Jake in Luis.
Niso nasmejani.
To je… novo.
Jake prvi stopi naprej.
Roke ima v žepih, pogled resen.
»Abby.«
Ni pozdrav.
Bolj… začetek nečesa neprijetnega.
Abby se rahlo zravna.
»Kaj je?«
Kratek premor.
Ethan si gre z roko skozi lase.
»Resno?«
Abby se namršči.
»Kaj ‘resno’?«
Luis izdihne.
»Veš, kaj.«
Abby prekriža roke.
Obrambno.
»Ne, ne vem.«
Jake jo pogleda naravnost.
»Prizadela si ga.«
Tišina.
Besede zadenejo hitreje, kot bi pričakovala.
Abby odpre usta—
ampak jih zapre.
Ethan nadaljuje.
»Nikoli ga še nisem videl takega.«
»Takega kakšnega?« Abby vpraša, malo ostreje, kot bi hotela.
Luis jo pogleda.
»Tihega.«
Premor.
»In Trevor ni nikoli tih.«
To je res.
In to jo zadane še bolj.
Abby pogoltne.
»Ni bilo samo… na meni.«
Jake rahlo zmaje z glavo.
»Mogoče ne.«
Korak bližje.
»Ampak ti si bila tista, ki je odšla.«
»On je odšel,« hitro reče Abby.
»Po tem, ko si mu povedala, da je ‘preveč’.«
Tišina.
Abby pogleda stran.
»Nisem mislila—«
Ethan jo prekine.
»Ja, si.«
Nežno.
Ampak direktno.
»Vsaj tako je slišalo.«
Abby zapre oči za sekundo.
To boli.
»Ni fer, da—«
»Ni fer, da si ga pustiš tam stati pred celo šolo,« reče Luis, glas miren, ampak trd.
»In potem se obnašaš, kot da ni nič.«
Abby ga ostro pogleda.
»Ne obnašam se tako.«
Jake rahlo dvigne obrv.
»Res? Ker trenutno… malo izgleda.«
Tišina pade.
Težka.
Abby pogleda vsakega posebej.
»Kaj sploh hočete od mene?«
Ethan vzdihne.
»Nič.«
Premor.
»Samo… da veš.«
Abby se namršči.
»Kaj?«
Jake odgovori.
»Da mu je mar.«
Besede ostanejo v zraku.
»Res mu je,« doda Luis tišje.
»Bolj kot si misliš.«
Abby stisne ustnice.
Srce ji začne hitreje biti.
»In zdaj?«
Jake skomigne.
»Zdaj je… razbit.«
Preprost izraz.
Ampak zadane.
Ethan pogleda proti stopnicam.
»Šel je ven. Na igrišče.«
Abby takoj pogleda v tisto smer.
Instinkt.
Potem se ustavi.
Ne premakne se.
Jake to opazi.
»Glej…«
Malo mehkeje zdaj.
»Ne govorimo ti, kaj moraš naredit.«
Luis prikima.
»Ampak če boš šla…«
Pavza.
»Pojdi iskreno.«
Ethan doda:
»Ker če ne… ga boš samo še bolj sesula.«
Tišina.
Dolga.
Abby pogleda proti vratom.
Potem nazaj k njim.
»In če ne grem?«
Jake jo gleda.
Resno.
»Potem pa… upam, da si res prepričana.«
To ni grožnja.
To je… realnost.
Ethan rahlo prikima.
Potem se obrne.
»Gremo.«
Luis še enkrat pogleda Abby.
Kot da bi hotel še nekaj reči.
Ampak ne.
Odide.
Vrata se zaprejo.
Abby ostane sama.
Spet.
Ampak zdaj…
še težje kot prej.
Njene roke se rahlo tresejo.
»Razbit.«
Beseda odmeva.
Pogleda proti stopnicam.
Proti igrišču.
Srce ji razbija.
Korak naprej…
se ustavi.
Dvom.
Strah.
Ponos.
Vse naenkrat.
Globoko vdihne.
Tokrat…
odločitev ne pride sama.
Mora jo sprejet.
Zdaj.
Kot da bi se svet ustavil.
Potem pa…
se vse naenkrat vrne.
Zvoki hodnika. Smeh. Šepetanje. Odpiranje omaric.
Nekdo gre mimo nje in jo po nesreči zadane z ramo.
»Oprosti,« zamrmra.
Abby komaj reagira.
Pogled ima še vedno usmerjen tja, kjer je Trevor izginil.
Kot da bo… če bo dovolj dolgo gledala… prišel nazaj.
Ne pride.
Seveda ne.
Globoko vdihne.
Napaka.
Prsi jo zabolijo.
Hitro zapre omarico, malo premočno.
KOVINSKI POK odmeva po hodniku.
Nekaj glav se obrne.
Spet.
Vedno znova.
Abby si pogladi lase, kot da bi s tem lahko izbrisala vse skupaj.
»Hej… si okej?«
Tiho vprašanje.
Ob njej stoji Mia.
Abby jo pogleda.
Za trenutek razmišlja, da bi rekla ja.
Avtomatski odgovor.
Laž, ki pride brez razmišljanja.
Ampak nekaj v njej… popusti.
Rahlo zmaje z glavo.
Mia se malo namršči.
»Kaj se je zgodilo?«
Abby pogleda stran.
»Nič.«
Premor.
»Vse.«
Mia jo še vedno opazuje.
»To ni odgovor.«
Abby grenko izdihne.
»Razšla sva se.«
Besede zvenijo čudno.
Prehitro.
Preveč dokončno.
Mia pomežikne.
»Kaj? Saj… ravno sta—«
»Vem.«
Abby jo prekine.
»Vem.«
Tišina.
Mia pogleda čez hodnik.
»Kje je?«
Abby samo skomigne.
»Šel.«
Spet tista beseda.
Kratka.
Ampak težka.
Mia stopi bližje.
»Hočeš, da grem za njim?«
Abby takoj zmaje z glavo.
»Ne.«
Prehitro.
Preostro.
Obe to opazita.
Abby mehkeje:
»Ne… pusti ga.«
Mia jo nekaj trenutkov gleda.
»In ti?«
Abby se nasloni na omarico.
Zdaj res.
Utrujeno.
»Ne vem.«
Iskreno.
Prvič danes.
Mia prekriža roke.
»Tole ne zgleda kot konec.«
Abby se grenko nasmehne.
»On misli, da je.«
»In ti?«
Abby ne odgovori takoj.
Pogled ji spet zdrsne proti hodniku.
Prazno.
Ampak v glavi…
preveč glasno.
Trevorjev glas.
“Ne bom se boril za nekaj, kar ti že zdaj želiš zapustit.”
Zapre oči.
»Ne vem, kaj mislim.«
Mia rahlo zavzdihne.
»Okej. Potem pa vsaj to—«
Položi ji roko na ramo.
»Ne stoj tukaj kot kip. Vsi buljijo.«
Abby se rahlo zasmeje.
Tokrat… skoraj iskreno.
»Prepozno za to.«
Mia se nasmehne nazaj.
»Mogoče. Ampak še vedno lahko izbereš, kaj narediš naprej.«
Abby jo pogleda.
To vprašanje visi v zraku.
Težje kot vse prej.
Ampak… drugače.
Ne več samo bolečina.
Tudi možnost.
Abby globoko vdihne.
Tokrat počasneje.
Bolj stabilno.
Potem se odrine od omarice.
»Grem na zrak.«
Mia prikima.
»Grem s tabo.«
Abby za trenutek okleva.
Potem rahlo zmaje z glavo.
»Ne… rabim minuto.«
Mia jo razume.
»Okej.«
Pavza.
»Ampak me pokliči, prav?«
Abby prikima.
»Bom.«
Mia jo še enkrat pogleda.
Potem odide.
Abby ostane sama še eno sekundo.
Samo eno.
Potem se obrne.
In gre.
Ne proti učilnici.
Ne proti izhodu, kjer je šel Trevor.
Ampak drugam.
Nekam, kjer je manj ljudi.
Manj pogledov.
Manj šepetanja.
Vrata na koncu hodnika.
Streha.
Potisne jih odprto.
Svež zrak jo zadane v obraz.
Močno.
Hladno.
Resnično.
Stopi ven.
In prvič odkar je odšel…
resnično zadiha.Vrata na streho se še niso čisto zaprla…
ko Abby zasliši glasove za sabo.
»Seveda je šel, kam pa drugam.«
Zastane.
Prepozna glas.
Obrne se.
Pri vratih stojijo trije Trevorjevi prijatelji.
Ethan, Jake in Luis.
Niso nasmejani.
To je… novo.
Jake prvi stopi naprej.
Roke ima v žepih, pogled resen.
»Abby.«
Ni pozdrav.
Bolj… začetek nečesa neprijetnega.
Abby se rahlo zravna.
»Kaj je?«
Kratek premor.
Ethan si gre z roko skozi lase.
»Resno?«
Abby se namršči.
»Kaj ‘resno’?«
Luis izdihne.
»Veš, kaj.«
Abby prekriža roke.
Obrambno.
»Ne, ne vem.«
Jake jo pogleda naravnost.
»Prizadela si ga.«
Tišina.
Besede zadenejo hitreje, kot bi pričakovala.
Abby odpre usta—
ampak jih zapre.
Ethan nadaljuje.
»Nikoli ga še nisem videl takega.«
»Takega kakšnega?« Abby vpraša, malo ostreje, kot bi hotela.
Luis jo pogleda.
»Tihega.«
Premor.
»In Trevor ni nikoli tih.«
To je res.
In to jo zadane še bolj.
Abby pogoltne.
»Ni bilo samo… na meni.«
Jake rahlo zmaje z glavo.
»Mogoče ne.«
Korak bližje.
»Ampak ti si bila tista, ki je odšla.«
»On je odšel,« hitro reče Abby.
»Po tem, ko si mu povedala, da je ‘preveč’.«
Tišina.
Abby pogleda stran.
»Nisem mislila—«
Ethan jo prekine.
»Ja, si.«
Nežno.
Ampak direktno.
»Vsaj tako je slišalo.«
Abby zapre oči za sekundo.
To boli.
»Ni fer, da—«
»Ni fer, da si ga pustiš tam stati pred celo šolo,« reče Luis, glas miren, ampak trd.
»In potem se obnašaš, kot da ni nič.«
Abby ga ostro pogleda.
»Ne obnašam se tako.«
Jake rahlo dvigne obrv.
»Res? Ker trenutno… malo izgleda.«
Tišina pade.
Težka.
Abby pogleda vsakega posebej.
»Kaj sploh hočete od mene?«
Ethan vzdihne.
»Nič.«
Premor.
»Samo… da veš.«
Abby se namršči.
»Kaj?«
Jake odgovori.
»Da mu je mar.«
Besede ostanejo v zraku.
»Res mu je,« doda Luis tišje.
»Bolj kot si misliš.«
Abby stisne ustnice.
Srce ji začne hitreje biti.
»In zdaj?«
Jake skomigne.
»Zdaj je… razbit.«
Preprost izraz.
Ampak zadane.
Ethan pogleda proti stopnicam.
»Šel je ven. Na igrišče.«
Abby takoj pogleda v tisto smer.
Instinkt.
Potem se ustavi.
Ne premakne se.
Jake to opazi.
»Glej…«
Malo mehkeje zdaj.
»Ne govorimo ti, kaj moraš naredit.«
Luis prikima.
»Ampak če boš šla…«
Pavza.
»Pojdi iskreno.«
Ethan doda:
»Ker če ne… ga boš samo še bolj sesula.«
Tišina.
Dolga.
Abby pogleda proti vratom.
Potem nazaj k njim.
»In če ne grem?«
Jake jo gleda.
Resno.
»Potem pa… upam, da si res prepričana.«
To ni grožnja.
To je… realnost.
Ethan rahlo prikima.
Potem se obrne.
»Gremo.«
Luis še enkrat pogleda Abby.
Kot da bi hotel še nekaj reči.
Ampak ne.
Odide.
Vrata se zaprejo.
Abby ostane sama.
Spet.
Ampak zdaj…
še težje kot prej.
Njene roke se rahlo tresejo.
»Razbit.«
Beseda odmeva.
Pogleda proti stopnicam.
Proti igrišču.
Srce ji razbija.
Korak naprej…
se ustavi.
Dvom.
Strah.
Ponos.
Vse naenkrat.
Globoko vdihne.
Tokrat…
odločitev ne pride sama.
Mora jo sprejet.
Zdaj.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
wow,, kot vedno. pač res fajn:heart_eyes::heart_eyes:🥹
0
Moj odgovor:
Piskotk
potrebuje pomoč ali nasvet v



Pisalnica