Ko so prišli do vznožja dreves, so se zdela ta kot pravi velikani. V gozd je vodila le ozka potka. Ko so se le opogumili stopiti nanjo, so jim drevesa zadaj zaprla pot nazaj. Preplašeni so se spogledali.
“In kako bomo potem prišli nazaj ven?” - je spraševala Lilly. Po dogodkih v Littelfu je dobila več poguma, zdaj pa ji je ta gozd ves pogum odplaknil. “Verjetno je to njegova naloga.” - je pomislila.
“Kolikor vem, v neznanem gozdu nikoli ne smeš kreniti s poti.” - jih je opozorila Judy.
Vsi so se strinjali, da ta gozd ni niti najmanj znan, poleg tega je bilo tam zelo temno in nenadoma je postalo celo mrzlo. Pred sabo so videli samo potko, ki je vodila v temo.
Ni jim preostalo drugega, kot da bi šli naprej po poti, saj je bila pot nazaj zaprta, nobeden pa ni hotel kreniti s poti, zato so nadaljevali pot naprej.
Čez nekaj časa tavanja po gozdu so zaslišali oddaljeno šumenje. Bilo je podobno šumenju vode. Z vsakim korakom je šumenje postajalo glasnejše.
Čez nekaj časa, ko je bil zvok šumenja vode že čisto razločen, se je pot začela na ostro spuščati. Številni jesenski listi so bili zelo lepi v svojih jesenskih barvah, vendar tokrat ne na naši strani, saj so se zaradi njih Judy, Frodo in sestri Mayon komaj obdržali na nogah. Ko je slednjič Lianni le spodrsnilo, se je z glavo udarila v nekaj kovinskega, preraslega z mahom in bršljanom.
Frodo, ki je hodil takoj za njo, ji je pomagal kovinsko stvar očistiti maha.
Kmalu sta ugotovila, da je to nekakšna ograja!
“Verjetno je bila namenjena zato, da se vilinci z njo pomagajo, da ne padejo, ko hodijo tu!” - je ugotovila Judy, ki je videla, kako sta ograjo očistila. Ugotovili so, da se ograja nadaljuje dol in dol ob poti. Naprej so hodili ob njej in se je držali. Kmalu bi bilo nemogoče hoditi dol po poti, če se ne bi držali ograje, saj je pot šla vedno bolj in bolj dol. Spraševali so se, kam jih bo pripeljala. Verjetno k nekakšni reki, saj so morali že kričati, če so se hoteli pogovarjati, saj je bilo šumenje zelo glasno. Lianno je še vedno bolela glava po udarcu v kovinsko ograjo. Končno so le zagledali reko.
“Kako je lepa in čista!” - je bila navdušena Lianna. Nagnila se je na kup listja, da bi bolje videla reko, in kar naenkrat se je pogreznila v ta kup! Ni je bilo več!
“Lianna! Kje si?” - je klicala Lilly.
Iz pod kupa listja so zaslišali Liannin glas:
“Spodaj! Tu je nekakšna luknja!”
Stran so vrgli listje, pod katerim je res bila luknja. Na dnu so zagledali Lianno.
“Lianna, ne skrbi, rešili te bomo!” - je zaklicala v luknjo Judy.
“Čakajte, tukaj je nek tunel.” - je opazila Lianna. - “Šla ga bom malo raziskat.”
“Vredu, pojdi, vendar ne daleč, saj se lahko izgubiš.” - ji je rekla Judy. - “Vendar se pazi bitij, kot so…” Judy je pogledala vstran in nekaj opazila. - “Kmalu pridem nazaj.” je bilo zadnje, kar so od nje slišali, preden je izginila za vogalom.
“Verjetno to pomeni, da grem lahko v tunel?” - se je oglasila Lianna.
“Ja, verjetno.” - sta ji odgovorila Frodo in Lilly. - “Vendar boš verjetno potrebovala svetilko.”
Lilly ji je podala svetilko.
“No potem pa bom kar šla na pot.” - je rekla Lianna, se poslovila in odšla v temen predor. Svetila si je s svetilko, katere svetlobo sta Frodo in Lilly še nekaj časa opazovala, dokler se ni skrila v temi tunela.
“Judy pa še kar ni. - se je oglasila Lilly.
“Počakajva, pa bo verjetno kmalu prišla.” - je rekel Frodo.
In sta čakala. Čakala. In še čakala. Pa je ni bilo. Odločila sta se, da bosta čakala še eno minuto. Minuta je minila.
“Počakajva še 10 sekund.” - je predlagal Frodo.
10 sekund so minile.
“Verjetno bova tako še dolgo čakala.” - je čez nekaj časa ugotovila Lilly, že precej nestrpna.
“Misliš, da bo bolje, če greva sama naprej?” vpraša Frodo in s strahom v očeh pogleda naprej po poti.
“Verjetno res.” mu odgovori Lilly.
In tako sta res šla naprej. Šumenje vode je bilo že ZELO glasno. Pot je šla dol, nato pa počasi postajala bolj ravna. Ob poti sta zagledala reko, ne globoko in ne široko. V njej je bilo veliko kamnov, ki so štrleli iz vode. Ta moment je pa skozi neskončno visoka drevesa posijalo sonce! A to še ni bilo vse! Zaradi sonca je voda zablestela, Frodo in Lilly pa sta pred sabo zagledala nekaj tako svetlečega, da sta morala priti nekam v senco, če sta hotela stvar normalno videti.
Pred njima je šumel visok, šumeč slap, iz katerega se je voda zlivala v reko. Pogled na to sliko je bil veličasten. Sončni žarki, ki se prebijajo skozi jesenske liste dreves, bleščeča se reka in visok, šumeč slap.. Gozd se ni zdel več tako temen, postal je prav lep. Frodo in Lilly sta kar obstala pred tem prekrasnim prizorom. Še nekaj časa sta ga opazovala, nato pa sta se spomnila, zakaj sta sploh tu.
“Najti morava vilince!” je Lilly opomnila Froda.

Ta moment pa sta nenadoma za svojima hrbtoma zaslišala glas:
“Roke k višku!” ta glas je bil oster in strog, a vseeno je bila v njem pikica radovednosti in previdnosti.
Frodo in Lilly sta se počasi obrnila, roke pa sta dvignila nad glavama.
Pred njima je stala vilinka s pripšravljenim vsak moment ustreliti lokom. Oblečena je bila v rjavo-oranžen plašč iz jesenskih listov. Imela je valovite lase, črne kot oglje, ki so ji segali do pasu. Njene oči so bile modre kot toplo poletno morje. Cel ta vilinkin videz je Froda in Lilly na nekoga spominjal, vendar se nista mogla spomniti na koga, saj je njihove misli prerezal vilinkin glas:
“Kdo sta?”
“Hobit in človek.” ji hitro odgovori Lilly.
“In kaj tukaj počneta?” zastavi drugo vprašanje vilinka.
“Pravzaprav iščemo vilince.” ji tokrat odgovori Frodo.
“No, torej sta enega našla” jima ravnodušno reče vilinka. “Čakajta, ‘iščemo’? Je še kdo tukaj?” je na straži vilinka.
“Hmm… ne…” nekoliko negotovo odgovori Frodo.
“Glejta, kar z mano bosta šla.”se nenadoma odloči vilinka in ju popelje proti slapu. Tam potegne za eno od vejic na bližnjem drevesu in iz nikoder se dvigne lesena velika deska, ki tako ščiti pred slapom in v njem dela nekakšen prehod. Froda in Lilly je potisnila skozi, nato prišla skozi slap še sama in odmaknila desko na suho.
Komaj zdaj je Frodo opazil, da je za slapom nekakšna majhna jama pod previsom, s katerega teče slap. Vilinka je šla do daljne stene in pritisnila na nek njen del, ki je takoj zdrsel stran in za njim se je pokazala luknja, v katero je potem stopila vilinka. Lilly je šla takoj za njo, Frodo se je pa nečesa domislil.
Ko je vilinka hodila po potki, je Lilly gledala naokrog. Povsod so bili na tleh jesenski listi, sijalo je sonce, in vse je bilo rjavo-oranžno. Potka, po kateri sta hodili, je zavila malo v stran, k velikem drevesu. Vilinka je pritisnila na drevo in začela govoriti:
“Pripeljala sem jih.”
Tišina. Vilinka reče: “Da, tukaj sta.”
Nato se odmakne in drevesu pokaže Lilly. Komaj sedaj je Lilly opazila, da Froda ni.
“Kje pa je drugi?”ostro vpraša vilinka.
“Nevem” ji iskreno odgovori Lilly.
Vilinka steče mimo nje, Lilly pa za njo.
Tekli sta do vhoda v jamo, pod desko skozi slap, po potki in naprej… v daljavi sta ga zagledali. Froda. Tekel je po stopnicah navzgor.
Ko ga je vilinka zagledala, se je takoj pognala za njim. Lilly je najprej stekla za njo, vendar je pri vznožju stopnic nekaj zagledala.
Potka do stopnic se je pri njihovem vznožju razvejala; en del se je nadaljeval po stopnicah navzgor, drug je pa zavil nekam vstran. Lilly je šla po tej drugi potki in prišla do ‘meje’ med ‘obalo’ pri reki in ‘gozdom’ visoke, zelo visoke trave, ki je bila še višja od Lilly.
Pot jo je vodila v osrčje ‘gozda’ visoke trave. Nekaj časa je še mislila in se nato odločila, da bo vseeno šla po potki, saj se ni hotela spet srečati z vilinko. In tako je nadaljevala pot skozi visoko travo, čeprav nevede, kaj jo lahko tam čaka…

____________________________________________________________

Upam da vam je všeč!

Amy :hugging: