Hejla!

Po dooolgem času spet nov del!
Uživajte v branju!


*b*4. poglavje: Littelf*b*

Prispeli so do majhne vasice. Bila je že porušena oz. njene hišice so bile vse porušene.
“Kako se pa imenuje ta vasica?” - je bila radovedna Lianna.
“To je Littelf, kjer so živeli gozdni vilinci, preden so postali tako nezaupljivi. Zdaj je vasica že porušena.” - ji pojasni Judy.
Ko so prišli do porušenega trga sredi vasice, so zagledali na drugem koncu hišico, ki je bila popolnoma cela, v njej ni bilo niti razpoke. Ta hišica je bila edina taka v celi vasici. Druščini se je to zdelo precej čudno.
“Pojdimo pogledat, kaj je s to nenavadno hišo.” - je predlagal Frodo.
Šli so čez trg do hišice. Judy je prijela za kljuko, probala odpreti vrata, vendar je razočarana ugotovila, da so zaprta.
“Poglejte, tam je eno okno!” - je vzkliknila Lianna.
“Pa res!” - je opazil Liannino najdbo še Frodo.
Okno je stalo za vogalom ravno na višini Frodove glave. Ko so stopili k njemu, so videli notranjost hiške, ki se je na prvi pogled zdela zelo zanimiva, vendar po nekaj sekundah opazovanja niso zagledali prav ničesar zanimivega. Tam je stala majhna postelja, odprta prazna omara in mala nizka mizica, to pa je bilo vse. Vendar jim je le nekaj pritegnilo pozornost: iz pod postelje je tičal nekakšen papirni zvitek.
“Žal, da ga ne moremo doseči!” - je tarnala Lianna. - “Jaz sigurno ne bom mogla priti skozi!”
“Da, vendar bi jaz mogoče lahko…” - je začela Lilly.
“Res je, Lilly bi se lahko prerinila skozi okno, vendar je to nevarno. Čeprav hišica nima več lastnika, nekdo vseeno more imeti ključe od nje in ta ‘nekdo’ lahko pride in te vidi krasti.” - je rekla Judy.
“Saj bom hitro!” - je prosila Lilly.
“No, vredu, pa pojdi. Vendar probaj čim hitreje, preden se vrne kdorkoli!”
Vsi so pomagali Lilly priti do okna in jo spravili skozenj. Lilly je z glasnim ‘BUM’ padla v hišico, ki je bila tako zaprašena, da je začela kar kihati. Odkorakala je do postelje, se nagnila in pobrala zvitek. Vse to so ostali opazovali skozi okno.
“KAKO SI DRZNETE VDIRATI V MOJO HIŠO?!”
Ko so se Frodo, Judy in Lianna v strahu obrnili, so zagledali močno postavo, ki teče proti njim in maha s pestmi. Začeli so teči proti trgu, a postava je bila hitrejša od njih in jih ujela ravno pred vrati hiše. Postava je bila vilinec srednjih let, ki so mu umazani črni lasje padali na ramena. Videti je bil precej zanemarjen. Lilly je vse slišala, zato je stekla k vratom in skozi ključavnico opazovala celo dogajanje.
“Ste hoteli vdreti v mojo hišo?!” - je kričal vilinec.
“Atmor lll.!” - je od začudenja Judy odprla usta. - “Vsi so mislili, da ste že zdavnaj umrli! Našli so še vaše telo!”
“Telo je bilo ponarejeno, saj sem od začetka do konca sam priredil svojo smrt. Najprej sem kupil dobro bombo pri Ereborskem škratu, jo nastavil v svoj dom, položil na tla ponarejeno telo in odšel. Prišel sem sem, si izbral hišico in uporabil na njej urok, da bi izgledala kot nova. Vi ste pa nameravali vdreti v njo!” - je končal pripoved Atmor.
“Nismo vdirali, samo ogledati si smo jo hoteli.” - je probal razložiti Frodo.
“A, hoteli ste si jo ogledati! No, potem pa boste lahko v njej preživeli še svoje zadnje dni!” - jim je prigrozil Atmor in jih odvlekel v hišico. Ko je Lilly od znotraj videla, da se vilinec približuje, se je takoj odmaknila od vrat in zlezla pod posteljo. Atmor, ki je za sabo vlekel še Judy, Froda in Lianno, je vstopil v hišico in jih odvlekel k omari. Lilly je iz pod postelje dobro videla, kako je umaknil omaro in pod njo so bila…vratca v klet! Odprl je vratca in vanje po stopnicah porinil ostale. Za nekaj časa je še sam izginil v kleti, čez minuto pa se je vrnil že brez otrok in porinil omaro nazaj na svoje mesto. Ulegel se je na posteljo in zaradi njegove teže se je morala Lilly še bolj skloniti. Ko je čez nekaj časa zaslišala glasno smrčanje, je zlezla iz pod postelje in se otresla vsega prahu. Pogledala je k vratom, ki so bila še vedno odprta. Bilo jo je seveda zelo strah Atmorja, vendar strah ne bo pomagal rešiti prijatelje.
Odšla je do omare in jo probala premakniti. Zaman. Probala je še enkrat. Brezrezultatno. Tedaj pa je v omari zagledala palico, ki je prej kot da sploh ni bilo. Vzela je palico in z njeno pomočjo končno umaknila omaro z vratc. Odprla jih je in se zazrla v temo. Iz temne kleti je vanjo prehajal hlad, ki ni bil prav nič prijeten. Vseeno se je napotila naravnost tja, samo da bi rešila prijatelje.
Stopnice so zavijale in zavijale, dokler ni Lilly za vogalom zagledala majhnega prostorčka, osvetjenega z eno samo svečo. V njem so se gnetli Judy, Frodo in Lianna. Ko so zagledali Lilly, so je bili zelo veseli.
“Lilly, kako si nas našla?”
“Kako si odmaknila omaro?”
“Je Atmor odšel?”
Lilly jim je vse povedala in skupaj so odšli po stopnicah gor. Ko so bili že vsi zunaj, so skupaj zaprli vratca, premaknili omaro nazaj na njeno mesto in se odtihotapili iz hišice.
Ko so bili že dovolj daleč, da jih Atmor ni več slišal, so čimhitreje stekli iz Littelfa. Oddahnili so si.
“Dobro, da se je vse tako izšlo.” - je pripomnila Lianna.
“Da, hoteli smo samo dobiti tisti zvitek, padli v nevarnost in Lilly nas je rešila. Vendar zvitka pa vseeno nismo dobili!” - je rekla Judy.
“O, čisto sem pozabila!” - se je spomnila Lilly. Iz žepa je potegnila papirni zvitek, ki ga je našla pod posteljo. - “Ves čas sem ga imela v žepu.”
“Lilly, to si pa dobro opravila!” - jo je vsa začudena pohvalila Judy.
“Hitro poglejmo, kaj piše v zvitku!” - jih je preganjal Frodo.
Odprli so zvitek in si ga ogledali. Na njem je bilo črno-bela slika Gozdnega ključa, ki ga je imel Frodo še vedno v žepu. Poleg slike je bila zapisana tista legenda o njem. Spodaj, čisto spodaj je z najmanjšimi črkami, ki so jih kadarkoli videli, napisana ena sama beseda: “kopija”.
-“Nekdo je fotokopiral stran iz Legendarne knjige!” - se je takoj domislila Judy. - “Ampak le zakaj?”
“Verjetno se še kdo poleg nas zanima za Gozdni ključ.” - je glasno razmišljal Frodo.
“Vendar ključ je pri nas, zato zmagujemo.” - je pomislila Lianna.
“Če smo zvitek našli pri Atmorju, je seveda mogoče, da je ravno on tisti, ki nam bo probal prekrižati načrte.” - je glasno razmišljala tudi Judy.
“Raje pohitimo, veliko časa smo izgubili v Littelfu. Če hočemo priti k gozdnim vilincem vsaj k pol štirih popoldne, moramo takoj zdaj oditi.
Tako so šli naprej proti zahodu, dokler niso v daljavi zagledali prve vrhove mogočnih dreves.




:vulcan:
Amy