*i**b*Masha*b**i*
Izza majice je vzela najprej črno verižico. Nato pa še... obesek. Obesek je bil siv in bel, barvi sta se prelivali, sicer pa je bil hladen in veliko težji, kot bi človek pričakoval.

Samo gledala sem z velikimi očmi in pogled mi je šinil proti svoji majici. Debelo sem pogoltnila in opazila sem, da se v Coralie nekaj bojuje. Tudi v meni se je. Mogoče to kaj pomeni...

Tale je gotovo Whiteova. Coralie White. Legenda je pravila, da so imeli od nekdaj moč nad silami, ki jih tudi čarovniki niso mogli upravljati - vsaj ne zares.

"Obesek imaš," je dahnila. Nisem se odzvala. "Obesek imaš," je ponovila še tiše. "Imaš ga, a ne?"

*i*"Masha. Nekaj bi ti rad pokazal."*i*
*i*Fant z zlatimi lasmi in jasnimi modrimi očmi je počepnil k posteljii.*i*
*i*"Vidiš to ogrlico? To je zelo, zelo posebna ogrlica in zdaj je v tvojih rokah odgovornost, ki se je sploh še ne zavedaš. Ampak jaz vem, da boš naredila prav in kot je treba." Okrog vratu mi je nadel ogrlico z rdečim obeskom v obliki lune. "Masha, dobro jo me poslušaj. Ta ogrlica, predvsem ta obesek, je sedaj tvoja lastnina, tvoja skrb, tvoja odgovornost. In tvoja naloga je, da jo čuvaš, imaš ves čas pri sebi in je nikomur ne pokažeš. Jasno? Nihče ne sme izvedeti zanjo, lahko pa... Potterji. Veš, kateri so? To so otroci od gospoda z očali, črnimi lasmi in brazgotino v obliki strele. Lily Potter bo šla hkrati s tabo v šolo, Albus eno leto pred tabo in James, James..." Ugriznil se je v ustnico. "James je šel v šolo z mano. In on izve nazadnje, se razumeva? Šele takrat, ko ti bom povedal. Karkoli se zgodi s komurkoli, karkoli se zgodi... z mano, jo čuvaj naprej in je pod nobenim pogojem nikomur ne pokaži. Ja?" Sedela sem na svoji postelji in samo resno pokimala. Čeprav sem imela komaj devet let, sem čutila, da tole ni nekaj hecnega, da to ni igrica, da gre za nekaj resnega. Jacob se je omehčal. "O, Masha... Pridi sem, ne vem, če bo jutri čas... pridi sem," je zašepetal in razširil roke. Zdrsnila sem s postelje in ga počasi, obotavljaje, objela. Občutek je bil čuden, nazadnje sem ga objela, ko sem bila stara pet let. Toda potem je tudi on okrog mene ovil svoje roke in me privil k sebi. Poleg tega, da me ima rad, sem začutila še nekaj... slovo. Slovo in v mojih laseh solze, ki niso bile moje.*i*

Ko me je preplavil ta spomin, sem dobila občutek, da sem en košček sestavljanke postavila na pravo mesto... Jacob... Jacob je vedel. Vedel je, da se mu bo nekaj zgodilo.

Zaznala sem Coraliejin pogled, še vedno je čakala, da odgovorim. Ko so se najine oči srečale, je še enkrat z usti izoblikovala: "Ali imaš obesek?"

Če bi ji povedala. Marsikaj bi se mi razjasnilo. Vse skrivnosti. Bratovo izginotje. Razjasnil bi se mi Jacob. Mogoče je pa ravno to hotel. Ampak...

*i*"Masha, dobro jo me poslušaj. Ta ogrlica, predvsem ta obesek, je sedaj tvoja lastnina, tvoja skrb, tvoja odgovornost. In tvoja naloga je, da jo čuvaš, imaš ves čas pri sebi in je nikomur ne pokažeš."*i*

Zazrla sem se v posteljo in nato spet pogledala Coral. Globoko sem vdihnila.

In odkimala.