*i**b*Lily*b**i*
Počasi sem se spuščala iz sovjega stolpiča proti Veliki dvorani. Albus bo vesel, da sem se malo ukvarjala z Elowen, jaz pa sem imela od šestih do osmih zjutraj kaj početi.

Znani živahni vrvež je napolnil moja ušesa takoj, ko sem vstopila. Ko sem stopala proti Gryfondomovskemu omizju, se mi je pridružila Lilo.
"Živjo, Lily! Si ti v redu?"
"Ja, samo malo zaspana. Nisem kaj dolgo spala," sem zazehala in iztegnila roke nad glavo. Lilo se je nasmehnila. "Sem opazila! Ob polnoči si se še premetavala, ob sedmih te pa v postelji ni bilo," se je zasmejala. "Kaj bi danes jedla?"
"Bom videla," sem zamomljala in se ozrla k Drznvraanovskemu omizju. Iskala sem dolge zlate lase in žareče modre oči.
"Živjo, Lily Potter." Ozrla sem se nazaj in za sabo zagledala... no, zlate lase in žareče modre oči.
"Hej, Masha, si danes kaj bolje?" sem vprašala in upala, da ne goji kakšne zamere do mene.
Ni me več slišala, saj se je znova posvetila sošolki Vicky. Lilo me je prijela za roko. "Si bila v ambulanti?" mi je zašepetala na uho. Prikimala sem, zatopljena v globoko razmišljanje.

"Lily? Halo?" Dvignila sem pogled.
"Oprosti. Nekaj sem razmišljala. Ja?"
"Jaz bom najbrž z Evelyn... ali ne boš našla para? Lahko si tudi z mano," je ponudila Lilo. Nasmehnila sem se.
"V skrajnem primeru sem lahko s Hugom, tako da... ti kar bodi z Eve," sem se zasmejala. Lilo me je prijela za roko in močno stisnila. "Super, hvala! Saj bova itak potem pri rastlinoslovju skupaj."
"Ja, saj zato pa. Poleg tega, tudi če sva najboljši prijateljici, si lahko najdeva še drugo družbo, ne?"
"Itak, uživaj, pa upam, da tokrat ne zažgeš svojih las! Iskreno, saj tudi brez tega izgledajo, kot da gorijo," se je zasmejala in odskakljala k Eve.

Seveda nisem nameravala biti s Hugom. Imela sem popolnoma drugačne plane.

*i**b*Jacob*b**i*
*i*PAZI, KOMU ZAUPAŠ...*i*

*b**i*Albus*i**b*
"Nimam pojma. Niti najmanjšega pojma nimam. Kako naj bi jaz to vedel?"
"Ja, no, sem mislila, da ti je kaj povedala. A veš, ker si njen *i*prijatelj*i*. Ali se motim?"
"Ne, prijatelja sva, ampak tudi prijatelji med sabo kaj skrivajo! In prijatelji lahko povejo kaj, česar ne smeš povedati naprej. Skrivnost torej."
"Aha. Že razumem."
"Sarah, zelo mi je žal. Zaupala mi je nekaj, česar nikomur ne smem povedati. Obljubil sem ji."
"V redu. Ampak potem se kljub temu lahko pogovarjava o tem, tako da mi ne izdaš, kaj je to?"
"Kako to misliš?" Živčno sem si segel skozi lase.
Sarah je prhnila. "Občutek imam, da tisto, kar je povedala v ambulanti, ni bilo vse, kar se je zgodilo. Recimo tista čudna svetloba..."
"Saj ni mogla vedeti zanjo!"
"...pa zakaj se je držala z roko tam na prsnem košu..."
"Mogoče zato, ker je to refleks? Srce ji je moralo biti kot noro, tudi jaz bo dal roko na prsni koš."
"In govorila je."
Na to nisem imel odgovora. Le vprašanje.
"Kaj pa?"
"Momljala je, komaj se je slišalo. *i*Ne, ne... Nisem... Saj bom... James... Potterji... Vem...*i* Nekaj v tem smislu."
"James?"
"Kaj pa je?"
"Rekla je James?"
"Ja. Zakaj?"
Dobil sem občutek, kot da se je vse v meni sesulo. Ja, Sarah je lepa, ampak odkar sem videl Masho, mi je bila ona vedno bolj všeč, Sarah pa vedno manj. Ampak če je Masha napol nezavestna momljala Jamesovo ime...
"O, Albus."
Sarah je sedla na skalo in noge namočila v jezero. Sonce je zahajalo, a ni bilo videti, da bi kogarkoli od naju mikalo iti nazaj v grad. Na dvorišču je bilo čisto fino.
Sedel sem poleg nje in vrgel kamen v gladko, popolno gladino, da je vzvalovila. In še enega. In še enega. Dokler mi ni zmanjkalo kamenčkov.
"Všeč ti je, a ne?" je vprašala Sarah. V njenih jasnih očeh je odsevalo zahajajoče sonce in iz njih je sijala iskrenost in zaupnost, tako kot vedno.
"Ja."
"Se mi je zdelo... Misliš, da je njej James?"
"Najbrž."
Sarah je vzdihnila in malo pobrcala, da je gladina znova oživela. Zazrla se je na drugo stran jezera.
Opazoval sem jo. Svetli lasje kot sonce in še svetlejši, pravzaprav skoraj beli, izrazite, lesketajoče se zelene oči, še bolj jasne in bolj zelene kot moje, pegice po nosu. In tista zaupnost, ki je vela iz nje...
"Povedal ti bom. Če ne poveš naprej," sem vzdihnil.
Počasi me je pogledala. "To, kar ti je povedala Masha?"
"Točno to."
"Seveda ne bom. Obljubiiim!!" Smešno se je spačila in zadnjo besedo zapiskala z visokim glasom. Moral sem se zasmejati, ko mi je ponudila še mezinec.
Iztegnil sem svojega in ga ovil okrog njenega. Pogledala me je v oči. Ne bo prelomila.
In sem ji povedal. Kako je njen brat izginil, kako ji je dal verižico in kako mi jo je pokazala.
Sarah je potrpežljivo poslušala. Ko sem končal, je navila pramen las na prst. "Vseeno ti veliko zaupa," je rekla. "In... tole zveni precej povezano s tistim dogodkom predvčerajšnjim."
"Ja. Kar precej."
"Zelo. In videti je, da te skrbi zanjo. Ojoj, kaj pa če..." Razširila je oči. "Ta njen brat..."
"Kaj?" sem hlastnil.
"Nič. Samo pomislila sem, ampak to je noro."
"Kaj!?"
"Kaj če s to ogrlico stopa v stik z Jacobom?"

*b**i*Masha*i**b*
"Aha! No, gospodična West in gospodična Potter! Kaj pa sta vidve sčarali skupaj?"
"Tole je... em..."
Lily se je ozrla k meni za pomoč, ampak jaz sem želela, da sama pove. Če želi biti pri napojih z mano v paru, naj se od mene še česa nauči! In prvi korak je, da si sploh zapomni, kateri napoj je varila.
"Saj se bo spomnila, gospa," sem rekla in pogledala Lily. Ta si je grzla ustnico.
"Mnogobitni... napoj?"
"Ja!"
"Tole vsekakor izgleda kot mnogobitni napoj. Čigav las pa je notri?"
"Nisva ga še dodali, gospa. Jaz bom dala noter mojega," sem odvrnila in segla v žep in zatipala za dolgim zlatim lasom.
Vrgla sem ga v napoj. Obarval se je sivo - črno in nekakšna usedlina se je vrtinčila po celi steklenički.
"Čudovito. Lily, boš poskusila, če se spremeniš v gospodično West?"
"Ne! Ne, saj je to pravi napoj, a ne?" sem hitro posredovala in ignorirala Lilyjin začuden pogled.
"No, seveda je. Saj je v redu. Krasno sta naredili, punci. Lahko gresta."
Lily se je zapodila k vratom, jaz pa sem zrla v majhno stekleničko s temnim napojem.
"Prideš, Masha Rory?"
"Ja, ja..."
Zagrabila sem stekleničko, jo hitro spravila v žep in stekla za Lily.