Evo in tukaj je 1. del zgodbe.
JAMES
Hitro sem si nadel svoj otroški Quidditch plašč in vzel svojo mini metlo. Stekel sem iz hiše, saj smo se s prijatelji čez 5 minut zmenili na bližnjem Qudditch igrišču v našem kraju Nadlassyca. Ko sem prišel ni bilo še nobenega, a kmalu se je tam pojavil Philip in kmalu za njim so prišli tudi ostali. Razdelili smo se v ekipe. Jaz, Philip, Jack (bil je moj najboljši prijatelj), Bradley, Emma in Anna smo bili Chudley Cannons (kot vedno), Simon, Alisha, Emily (bili sta dvjičici), David, Alex in Claude pa so bili Ballycastle Bats.V vsaki ekipi nas je bilo samo 6 saj smo imeli samo 2 zasledovalca, ker smo igrali mini Quidditch. Jaz sem bil iskalec, Philip je bil branilec, Jack in Bradley sta bila tolkača , punci pa sta bili zasledovalki. Bili sta odlični zasledovalki saj sta njuna očeta nekaj časa tekmovala pri Škotski ekipi kot zasledovalca. Quidditch sem oboževal, a najraje sem bil iskalec. Tekma se je začela, gledal sem za zvizom a ni ga bilo na spregled. Ostali so švigali okoli mene. Punci sta si odlično poajali lokl, a kar na enkat jima je žogo speljala Emily, jo podala Alishi in zadeli so. Dobra poteza sem si priznal v mislih. Oziral sem se za zvizom. In opazil sem ga! Hitro sem zapodil proti njemu in seveda je to opazil nasprotni iskalec David, pognal sem se še hitreje in zadnji trenutek mi je zviz spodletel. Za las! Takrat pa je na srečo vsaj Emmi uspelo in zadela je, tako, da se je rezultat izenačil. Zviz je kar naenkrat švignil mimo mene , a me je zmedel tolkač Claude, ki je s kijem skoraj po glavi udaril Alisho. Na srečo ni bilo nič. No, malo me je zaskrbelo, saj sem bil čisto potihem zalubljen v Alisho, ker je bila tako dobra v Qudditchu, bila pa je tudi prijazna in pogumna.Takrat pa sem opazil zviz. Zapodil se proti njemu, tudi David ga je očitno opazil. Moj je, sem si rekel sam pri sebi in se še hitreje zapodil proti njemu. David je bl tik ob meni, stegnil sem roke naprej, malo levo, malo desno in ujel sem zviz. Zmagali smo! Oblil me je tisti občutek ponosa. Nato so vsi iz ‘Chudley Cannons’ stekli k meni in me dvignili v zrak. Vedno smo si uprizorili ta zmagloslavni prizor kot na pravi tekmi. Nato smo se usedli na klopi in se začeli pogovarjati o šoli in začetku šole. Letos bomo vsi odšli na čarovniške akademije. Začel sem to temo. “Kam boste vi odšli na akademije? Jaz grem na Bradavičarko, če me bodo sprejeli, seveda.“ “jaz grem na Durmstrang. Saj veš.“Je rekel David.V bistvu sem res vedel. S Simonom sta bila brata in Simon je bil leto starejši od nas ostalih in je že hodil na Durmstrang. Njuni starši so bili Bolgari in samo čez počitnice so prišli sem v Anglijo. “Philip in jaz greva na Beauxbatons.“ Je rekel Claude. Za njiju sem vedel, da se selita v Francijo. Škoda, sem si rekel sam pri sebi, res sta fajn. “No, saj bosta prišla še kaj v Nadlassyco?“ Sem vprašal.”To pa seveda”. Je rekel Claude. “Torej gremo jaz, James, Bradley, Alex,Alisha, Emily, Emma in Anna na Bradavičarko, kajne“je rekel Jack. “Če nas bojo sprejeli.“ Je še dodal Bradley. “Itak, da nas bodo, saj smo vsi čistokrvni čarovniki.” Je rekla Anna. “Anna nehaj že s to čistokrvnostjo“je rekla Emma. “Saj s tem ne mislim nič slabega, sploh pa ponavadi čistokrnve čarovnike res sprejmejo“se je zase postavila Anna in že spet se je začelo njuno pričkanje. Bili sta najboljši prijateljici, a brez mini prepirov nista zdržali. Nato smo se poslovili. in se vsi odpravili v svojo smer. Edino midva z Jackom sva šla skupaj saj sva živela čisto blizu. “Zdaj pa že komaj čakam Bradavičarko”je navdušeno izjavil Jack . “Ja, jaz tudi“ sem se strinjal.
LILY
S Petunijo sva ravnokar pojedli kosilo, ki nama ga je pripravila mami. “Mmm, zelo dobro“sem jo pohvalila. “Ja, odlično, draga“ je pripomnil še oči. “Lily, se greva igrat ven?“ me je vprašala Petunija. “Ja, lahko. A pride še kdo?“ sem vprašala. “Ja , sem se zmenila še s Tobby-jem in Natalie“mi je odgovorila.
“No, dobro potem pa hitro greva“ sem rekla poljubila mami in odhiteli sva na bližnje igrišče. Tobby in Natalie sta že bila tam. “Živjo, kako sta?“ sem vprašala.
“Dobro“ sta odgovorila v en glas. “Se gremo skrivalnice“ je predlagal Tobby.“Samo jaz ne štejem“ je še dodal. “Ni fer, ti nikoli nočeš šteti“ se je pritožila Petunija. “Dobro, bom pa jaz“ je rekla Natali, ki ji je bilo vseeno samo, da ni nastal kakšen prepir. Začeli smo se igrati. Skrila sem se za neko drevo. Natalie je začela iskati in vedno bolj se mi je bližala. Hotela sem se nekam umaknit, ampak kam sem se spraševala. Nato pa mi je kliknilo v glavi, Splezaj na drevo. Hitro sem začela plezati in hkrati upala, da Natalie ne bo opazila. Prišla sem na prvo vejo in se počasi usedla. Bila sem ‘na varnem’. Skrivalnice smo vsi zelo resno vzeli in se čim boljše skrili. Natalie je takrat bila že pod drevesom in odločila sem se, da splezam še višje. Takrat pa mi je na veji spodrsnilo in začela sem padati. O, ne zlomila si bom nogo, nekaj bo narobe, o ne, o ne sem si govorila. Potem pa sem pristala na tleh kot na najbolj mehki blazini posuti s peresici . Natalie je takoj priletela k meni, “Lily, si vredu, si si kaj zlomila, te kaj boli“ je prestrašeno govorila. “V redu sem, vse je v redu, nič me ne boli, nič si nisem zlomila, niti zvila, res sem v redu.“ sem jo prepričevala. “Si sigurna“ je še enkrat odgovorno preverila, kar se je spodobilo glede na to, da je bila leto starejša. “100%, res”sem ji še enkrat potrdila in potem se je sprijaznila. “Pridi, greva poiskat še Petunijo in Tobbyja“sem rekla. Naša pravila skrivalnic so bila malo drugačna ampak nam je bilo všeč. Tobbyja sva takoj najdli, ker se je skrival čisto blizu in skrivališče ni bilo pretirano dobro. Petunijo smo iskali že 5 minut, in o trije pa je še vedno nismo našli. Počasi me je začelo skrbet. Zelo skrbet. Čez 10 minut je še vedno nismo našli. Kaj če jo je kdo ugrabil? Lily, pomiri se. Vse bo še v redu, sem se hkrati mirila. Tudi Natalie in Tobby sta se zdela zelo zaskrbljena. “Gremo pogledat še v tisti del gozda, kjer se ponavadi ne skrivamo“ je predlagal Tobby. Z Natalie sva se strinjali. Odšli smo in se razdelili , vsak je šel iskat v svojo smer.
“Največ 80 metrov stran lahko gresta in, če je ne najdeta pridita nazaj. Zmenjeno?“ S Tobbyjem sva prikimala. Že takoj sem se odločila, da bom hodila več kot 80metrov, dokler je ne najdem. Hodila sem in hodila naprej, a ni bilo ne duha ne sluha o moji sestri. Kar naenkrat sem zaslišala Tobby-jevo vreščanje…

Se nadaljuje…

Lp, Ulala