Pogledala sem na uro. Zakaj je čas tako počasen? Po kateri logiki sem ravno jaz obtičala v tem razredu, ob tej uri, pa še s profesorjem Colibrijem? Nekaj je razlagal, ampak ga kot običajno ni nihče poslušal. Ozrla sem se po učilnici. Imela je bele stene in ogromna okna. Profesor je bil majhen, imel pa je belo brado in – kolikor jih je še imel – lase.
»Garinksonova,« je zašepetal Draco, jaz pa sem iz žepa potegnila majhno epruveto z razpršilom. »Garinksonova,« je zašepetal že malo glasneje. Vzela sem epruveto in pošpricala učenca, ki je sedel za mano. Nekaj časa sem imela mir pred njim. Čez nekaj časa si je opomogel in me spet poklical. »Garinksonova,« je rekel še glasneje. Obrnila sem se.
»Kaj je, kaj je, kaj je, Malfoy?« sem ga vprašala in se zazrla v visokega učenca z svetlimi lasmi.
»Lepe oči imaš,« je rekel in se zarežal. Glasno sem izdihnila in ga še enkrat pošpricala s tekočino, ki sem jo imela v epruveti.
»Garkinson, Malfoy!« je vzkliknil profesor. Obrnila sem se in Dracu namenila osoren pogled, on pa se je le zarežal, kako tipično.
»Ja, profesor?« sem vprašala in se zazrla v starega profesorja.
»Se Vama zdi moja ura dolgočasna?« je vprašal, jaz pa sem le zavila z očmi. Profesor je še vedno čakal na odgovor.
»Bolj ali manj,« sem rekla bolj sami sebi kot pa komu drugemu. Draco se je glasno zarežal. »Spravil naju boš še v večje težave,« sem rekla Malfoyu.
»Še vedno čakam na odgovor,« je rekel profesor in s palico pobobnal po mizi. Zavila sem z očmi.
»Sem mislil, da je to retorično vprašanje,« je rekel Draco. S tem odgovorom je požel salvo smeha od večine razreda.
»Malfoy!« je vzkliknil profesor. »To je pa višek! Vašemu domu ne bom odšteval točk, če se takoj ne prikažeta tu,« je še dodal. Nejevoljna sem vstala in šla do table.
»Tukaj sva,« je rekel Malfoy, ki je prišel za mano. Drugi letnik sva, pa si kar veliko upa, sem pomislila.
»Napišita mi esej o prvi snovi, ki smo jo obravnavali v prvem letniku,« je rekel in naju zlobno premeril. V tem trenutku bi imela raje Rawsa.
»Ni problema,« je rekel Draco, ki je imel danes še posebej dobro naoljen jezik. Če ne bi bila tako dobra prijatelja, bi mi bil še všeč.
»Dobro,« je rekel profesor, v tistem pa je zazvonilo. »Za nalogo napišite obnovo te snovi iz učbenika,« je še rekel in začel pospravljati mizo. »Malo morate razmišljati,« je še rekel.
Slonela sem ob steni in čakala na Draca. Petkovega popoldneva res nisem nameravala preživeti v šolski knjižnici.
»A čakaš mene?« je vprašal poln samega sebe. Zavila sem z očmi. Včasih sem se vprašala, zakaj se sploh družim z njim.
»Ne, čakam, da me obsede duh Salazarja Spolzgada, da se lahko poberem od tukaj,« sem rekla in privzdignila obrvi.
»Oh, lepo,« je rekel. »Greva danes na Prečno v knjižnico?« je vprašal. Debelo sem ga pogledala.
»A ni tako, da ne smemo?« sem ga vprašala in si popravila lase. Res si nisem želela, da bi me vrgli ven.
»Pravila so zato, da se kršijo,« je rekel in se zarežal. Zavila sem z očmi in pogledala na uro. Res sem si želela na kosilo. Še vedno pa sem bila malo jezna nanj, ker moram zaradi njega petkovo popoldne preživeti v knjižnici.
»A nimaš ti danes treninga?« sem ga vprašala in privzdignila obrvi. Zamahnil je z roko in se zarežal.
»Ja, imam, ampak,« je rekel in se zarežal. Zakaj je pri njem vedno kakšen ampak? Ravno zaradi tega je zanimiv.
»Ampak, kaj?« sem vprašala in se delala, da se razgledujem, če je okoli kakšna moja prijateljica.
»Ampak ga lahko prešpricam,« je rekel. Privzdignila sem obrvi. Draco bi naredil vse za qudditch.
»V čem je trik?« sem vprašala. Mimo je šla gruča učencev prvega letnika, iz razreda pa je prišel profesor Colibri.
»Kaj pa počenjata tu?« je vprašal in hitro nadaljeval. »Pojdita vsaj v vašo dnevno sobo,« je še dodal in presenetljivo hitro za svoja leta odbrzel po hodniku.
»No, greva?« je vprašal, jaz pa sem zavila z očmi. Proseče me je pogledal, jaz pa sem zavzdihnila.
»Prav,« sem rekla, Draco, pa je skočil od veselja, da sem privzdignila obrvi. »Lahko si tudi premislim, veš?« sem še dodala, on pa je le odkimal.
»Ne si premisliti,« je rekel in me povlekel za roko. Drvela sva skozi hodnike, mimo vseh slik, na katerih so se v večini šolske legende pritoževali nad hrupom.
Vstavila sva se šele pred velikanskim vhodom. Povlekel me je skozi vrata. Profesorji so hodili v večini ven, razen tisti, ki so si želeli imeti vse pod nadzorom.
»Je pametno, da greva skozi glavni vhod?« sem vprašala in ga pogledala. Skrila sem se ob eno izmed slik.
»Ne vem,« je rekel in se sploh ne skril. »Imaš pa dobro skrivališče,« je še rekel in se zarežal. Zavila sem z očmi.
»Boljše kot ti že,« sem rekla in si zaželela, da vrata ne bi zaškripala. Odprla sem jih in sploh niso zaškripala. Odplazila sem se ven za enega izmed nešteto grmov, ki so stali ob poti. Ozrla sem se proti staremu, sivemu, kamnitemu gradu. »Aja, še to,« sem dodala in se obrnila k Dracu. »Če naju odkrijejo, si ti kriv.«
»Na šolskem dvorišču sva lahko,« je rekel in pokazal na gručo učencev, ki so se zbirali pred šolo.
»Rekla bi, da imajo pouk,« sem rekla in nadaljevala pot proti železniški postaji. Ozrla sem se naokoli, če je kjerkoli kdo, ki bi naju videl in izvlekla palico.
»Palico si vzela s sabo?« je vprašal. »Glede pouka pa imaš najbrž kar prav,« je še dodal, ko je videl, do se je skupina premaknila proti Hagridovi koči.
»Itak, da imam prav,« sem rekla in si umaknila pramen las, ki mi je silil na oči. »Palico pa vedno vzamem s sabo. Nočem končati tako, kot sta Potterjeva,« sem rekla.
»To pa popolnoma razumem,« je rekel in me pogledal s strahom v očeh. Nato je takoj umaknil pogled. »Greva na Prečno?« je vprašal.
»Kako pa nameravaš priti tja?« sem ga vprašala. Nerodno se je prestopil. Naravnost uživam, ko mu je nerodno.