11. del
Vem, da sem že zaključila ampak to je res zadnji del.

Graceino pismo: Včashi misliš, da je življenje brezvezno a v zadnjih minutkah svojega življenja ugotoviš, da je življenje najlepši dar.
Službo sem sprejela zato, ker sem izgubila željo do življenja saj me je v tistem tednu pustil fant, vrgli so me iz šole in umrl mi je oče (nisem, ga poznala a so mi sporočili (to je druga zgodba)). Ta teden je bil najtežji teden mojega življenja. Bolelo me je in kot vem veliko vohunov umre. In to je bila največja napaka-dovolila sem si to narediti. Namesto, da bi poiskala pomoč sem brezglavo letala naokoli in lovila zločince. Nikoli nisem mislila, da je življenje vredno a ko sem ugotovila je bilo prepozno. Ugotovila sem v zadnjem slišanju in čutenju. Tik preden so me izgubili, tik preden sem za vedno odšla. Zadnjo minuto sem se še prepričevala "saj to si si želela" a potem ko sem se slišala da sem bila do Jaka trda se mi je paralo srce (je že bilo razparano zaradi ustrelitve ampak se mi je še bolj). In no če bi lahko kdaj Jaku kaj povedala bi mu rekla: "Ljubim te". Bi je najbolj srčen človek a jaz sem bila tako neumna, da tega nisem dojela. In no konec je.
When I die please don't cry. Just look at the sky and say goodbye.

Dragi bralec/lka!
Hvala da si spremljal/la to zgodbo. Ta zgodba je sad moje domišlije (in preveč pogledanih kriminalk). Pisati sem jo začela, ker sem si zaželela in ker je bila to prva ideja, a ko sem napisala konec sem ugotovila, da je ta zgodba za vas v opomin, da je življenje vredno.
Hvala, da si si vzel/a par minutk in tole prebral/la
Lp. fla