“Ah, ti si Ianova,” je pripomnil, ko je odmaknil roko.
“Prosim?” sem debelo razprla oči. Ianova?
Pomenljivo me je premeril.
“No, igrata Richarda in Anne,” je skomignil z rameni. “Saj veš, v parih smo.” Zavila sem z očmi. Pomislila sem že, da je Ian izblebetal glede najinih poljubov. Očitno pa je Max mislil le na to, da smo razporejeni kot filmski pari.
“Ni mi bilo jasno na kaj si mislil,” sem končno odvrnila. “Ker z Ianom nisva ... No, nisva ravno za skupaj.”
Zasmejal se je.
“Ne izgleda tako, če sem lahko iskren,” je odvrnil. “Pravzaprav nisem vedel, da sta se Richard, kraljev brat in hčerka postavljavca kraljev, takole požirala z očmi.”
“Videz vara,” sem zamrmrala in si pričela slačiti kostum. Še dobro, da sem spodaj imela srajco, ki so jo nosile mladenke v petnajstem stoletju, saj nisem hotela Maxu razkazati več gole kože, kot je bilo potrebno.
“No, če videz vara ... Potem si za eno večerjo?” me je vprašal.
Dvignila sem pogled in se srečala z njegovimi očmi.
“Kaj bo pa rekla tvoja kraljica?” sem sarkastično pokomentirala vabilo na večerjo. “Saj veš, Elizabeth Woodville?”
Zasmejal se je.
“No, v resnici nisva poročena, če nisi tega vedela,” je odvrnil in se nasmehnil. “Tako, da ne varam svoje filmske žene.”
Nasmehnila sem se. Zdelo se mi je, da se bova precej dobro razumela. Mogoče bi bilo dobro, da ... Da odmislim Iana.
“No, prav,” sem pristala. “Kdaj končaš?”
“Ob devetih pridem pote v hotel,” je dejal. “Zdaj pa grem, ker pomojem me bodo ubili, če se ne prikažem pri naslednjem prizoru.”
Odšel je, jaz pa sem se preoblekla nazaj v svoja oblačila. Ko sem zapuščala studio, se je večerilo. Bila sem utrujena, vendar vesela, saj bom ta večer pozabila, kaj se je dogajalo z Ianom. Nenazadnje sem bila prepričana, da bo moja večerja z Maxom mogoče celo vzbudila ljubosumje pri moškemu, ki me je zanimal.
V svoji sobi sem se najprej stuširala, nato pa hitro uredila. Ravno sem hotela nanesti ličila na obraz, ko je pri vratih potrkalo. Ošinila sem uro. Petnajst do devetih. Mogoče pa je Max končal prej, sem pomislila in se postavila na noge.
Odšla sem do vrat in jih odprla. Zastrmela sem se v Ianove modre oči. Zastokala sem. Pa ne no! Mislila sem, da si je našel družbo in da ga ne bo.
“Priznaj, da me nisi pričakovala,” je dejal.
“Ne. Nisem. Pričakovala sem nekoga drugega,” sem mu zabrusila. Zavzdihnila sem in se obrnila nazaj proti mizici, kjer sem imela ličila. Vzela sem maskaro in si pričela mazati trepalnice. S kotičkom očesa sem opazila, kako je Ian vstopil in zaprl vrata za seboj. Prišel je bližje, me opazoval s svojimi očmi in prekrižal roke na prsih.
“Kaj želiš?” sem prekinila mučno tišino, ki je nastala.
“Upam, da se pripravljaš zame,” mi ni odgovoril na vprašanje. “In škoda, ker ti bom slekel to modro obleko.”
“Narobe,” sem odvrgla maskaro in pograbila glos. Namazala sem si ustnice, nato pa odložila ličilo in dvignila pogled k njemu. Še vedno je imel na ustnicah samovšečen nasmešek in da, šel mi je na živce. “Ne boš mi delal družbe.”
“Da ne? Kdo pa pride?”
“Max,” sem se nekoliko posmehljivo nasmehnila.
“Max? Max Irons?” je presenečeno pogledal.
“Me veseli, da poznaš imena soigralcev,” sem ga zbodla. Popravila sem si lase, pograbila torbico in ponovno pogledala na uro. Max, pridi že! “Bi te prosila, če bi lahko šel skozi vrata, ker greva z Maxom na večerjo.”
“Oh, ne tako hitro, Athenais,” je prišel do mene in nenadoma sem se znašla v njegovem objemu. “Pred tem,” se je s prstom sprehodil preko moje ustnice, “ti bom razmazal ta glos, ker sem ljubosumen, da se pripravljaš za drugega.”