»Torej sem našel pravo.«
Albert se je veselo zasmehljal, jaz pa sem ga strupeno prebodla s pogledom, ki sem ga podedovala po očetu. Kratko sem prikimala in odmahnila z roko, češ naj me pusti pri miru. Najbrž se je spet kakšen norec preoblekel v človeka ki se zanima zame, nazadnje pa me bo klofnil in vprašal kako sem temu sploh lahko verjela. To se je še prevelikokrat dogajalo. Ampak vseeno sem priprla oči. Ta človek je izgledal presneto resničen.
»Pojdi stran. Ne maram takih igric.«
Moškemu sem brezvoljno pomahala pred obrazom in znova ugriznila v grozd, zelene barve. Moškov obraz se je hipoma stemnil in premeril me je s pogledom:
»Nisem vedel, da si tako odrezava.«
»Pa sem«
Mrko sem mu odgovorila in mu še enkrat pomahala pred nosom češ naj odide. Pokimal je in rekel da bo odšel čim mi bo nekaj dal. To je v meni zbudilo zanimanje. Pretegnila sem se na trti in ga še enkrat dvomljivo premerila:
»Kaj mi hočeš dati?«
Dan se je nenadoma stemnil. Sonce se je skrilo za oblake in sončno popoldne se je spremenilo v temen in zlovešč dan. In spet bodo obtožili mene. Moškega sem pogledala s pridihom zaupanja in ga skrbno opazovala, ko je njegova roka počasi odtavala v žep. Ven je povlekel stisnjeno pest, iz katere je štrlel majhen košček tkanine. Drage tkanine. Srce mi je začelo hitreje biti. Morda pa je kaj resnice v tem...Dlan je končno razprl in v njej je ležalo nekaj, zavito v tanko blago.
»Tole sem ti hotel dati.«
Zvitek je položil v mojo roko, rekel naj bom previdna in naj se ga ne dotikam preden mi ne reče. Odvila sem srebrno tkanino in razkrila...
»ŽARNICA?«
Šok me je stresel. Spet se nekdo heca iz mene. Ampak ta moški ni pobegnil kot vsi drugi hudobni otroci ki so se delali norca iz mene. Ostal je poleg in prikimal:
»Ja, žarnica.«
»Kaj naj delam z njo? Je sploh kaj vredna?«
Skoraj bi se je že dotaknila, ko je moški kriknil na tih način. Zelo strašljivo.
»NE-DOTIKAJ-SE-JE«
Vse je rekel, previdno in po zlogih. Najraje bi se zasmejala. Sigurno se nekdo heca iz mene. Ampak tokrat se bom pustila, zabavno se je delati da se nekdo res zanima zate.
»Zakaj naj se je ne dotikam?«
»Zato. Dotakni se je danes, točno ob polnoči. Nič prej in nič kasneje. Ne smeš je izpustiti.«
Nato je iz svojega žepa povlekel žarnico enako moji in izginil. Dokaz da je bil res tu, je bila edinole žarnica, ki sem jo vsa šokirana držala v roki še ves dan.

»Tvoja hči je dodatno zmešana.«
Kuharica Sowa me je opazovala že ves dan. Očitno me je nečesa sumila. No, kakorkoli. Bili smo pri večerji, kjer sem bila še vedno v šoku zaradi tistega moškega. Strmela sem v kuskus z golažem kot bi bil to duh ali deževnik.
»Dragica, kaj je narobe s teb...«
Oče je začel z svojim lažnim razbremenilnim govorom a sem ga prekinila:
»Nič ni, vse je okej. Nisem lačna«
Krožnik sem porinila stran od sebe in šla v svojo sobo, kjer sem iz žepa povlekla žarnico zavito v srebrni tkanini. Še vendno sem tuhtala če se je današnji popoldanski dogodek res pripetil. Da ni bila to le moja zmešana domišljija. Ampak žarnica je res bila v moji roki. Bila je stvarna. To ni bil privid. Lahko sem se je dotaknila. Le da se je nisem smela...
Ura je odbila enajst zvečer. Od večerje sta minili že dve uri. Pri zavesti sem morala biti le še...Eno uro? Zazehala sem in potuhtala če naj temu norcu sploh verjamem. Tudi če je resničen, morda je kakšen moški iz norišnice, ki je pobegnil. Pri štirih sem bila v norišnici in vem da je grozno, nikoli ne bom pozabila. Nič ne bi bilo čudno, da je nekdo pobegnil iz tistega grozljivega kraja. Še normalno bi bilo.
Ura je minila. Samo še petnajst minut do polnoči. Oči so mi lezle skupaj. Če tisti Albert ne bi prišel, bi jaz že zdavnaj spala zavita v mehko odejo in..Stresla sem se in pripravila žarnico. Deset do polnoči. Odvila sem žarnico in se preplašeno zazrla vanjo. Pet do polnoči. Zaslišala sem mamo in očeta ki se spravljata spat. Ena mintuta do polnoči. Štela sem zadnje sekunde. Pet, štiri, tri, dve, ena...Zadnje sekunde sploh nisem rekla. Moja desna roka je samodejno poletela k žarnici...Ostalo se je odvilo v trenutku.

Moje oko je zaslepila bleščeča svetloba. Za trenutek nisem videla ničesar. Svetlobne pike so mi poplesavale pred očmi in mi zakrivale pogled. Ko se je slika izostrila sem osupnila. Moški ni bil nobena prevara (ali pa res sodim v norišnico). Pred mojimi očmi se je izrisovalo lepo mesto, v soncu in svetlobi. Po njem so se sprehajali meščani, na lebdečih (lebdečih?!) rolkah in z roko v roki. Vse je izgledalo dokaj normalno, če stavbe ne bi imele čudnih imen, ter če se po zraku ne bi vozili avtomobili. Sploh se nisem premaknila. Pogledala sem v roko, kjer sem še vedno stiskala žarnico. Torej je vse...res? Najraje bi se zasmejala, zaplesala a nisem mogla. Še vedno sem bila šokirana.
»Pozdravljena!«
Neka deklica, s rdečimi lasmi, pegami in oblečena v bel tesen kombinezon je prišla k meni in se zarežala mojemu osuplemu obrazu.
»Danes imamo v šoli Lights lekcijo pomaganja novincem. Upam, da bova postali prijateljici. Sem Lissa Hunter.«
Segla mi je v roko in se še enkrat široko nasmehnila. Jaz bi jo najraje vprašala kaj je vse to, a sem taka bedasta vprašanja pustila za na konec:
»Sem Ivy Wond. Zdaj pa...Kdo je bil tisti človek, ki sem ga videla popoldne?«
»Oh tisti Albert?«
Ko sem pokimala je deklica nadaljevala:
»To je hologram ali...robot nekoga bolj znanega v tem mestu. Vsi bogati jih imajo. Vedno povejo ime ”Albert” priimek pa dajo kakor jim je pač ime. Kakšen je imel tvoj priimek?«
Punca je govorila hitro. Komaj sem ji sledila. Malo sem pobrskala po spominu in ji rade volje zmedeno odgovorila:
»Costarica«
»O vaaaav!«
Punca je izgledala presenečeno, jaz pa sem se nasmehnila. To je bil tisti vrste nasmeh, ko se delaš da vse razumeš.
»Torej, odpeljala te bom k njemu prav?«
Pokimala sem in se ji popolnoma prepustila...

Upam, da vas z daljšim delom nisem dolgočasila... :grinning:. Torej, tokrat prilagam tudi kako izgledajo osebe:
Lissa:
https://www.123rf.com/photo_79229297_close-up-of-beautiful-natural-ginger-girl-with-freckles-looking-at-camera-white-background-.html
(Albert(njegovo ime zvemo pozneje))Costaric:
https://www.123rf.com/stock-photo/old_black_hair_man.html?imgtype=0&sti=nzm9ip2fwads7csi1k|&mediapopup=126949698
(moški na levi je Costarica)
Ivy:
https://www.123rf.com/stock-photo/beautiful_eleven_years_old_girl.html?oriSearch=beautiful+brown+hair+girl&sti=mncd32d0b97fgelqvv|&mediapopup=116865525
Ivyjin brat, Florijan:
https://www.123rf.com/stock-photo/cute_baby_boy.html?oriSearch=beautiful+eleven+years+old+girl&sti=n1o7qi4kgwo9x3uuu7|&mediapopup=34084388
Jake (nastopi v naslednjem delu(je desni(starejši fant))):
https://www.123rf.com/stock-photo/beutiful_eleven_years_old_boy.html?oriSearch=cute+baby+boy&sti=ly8jlq18eoliasy8ri|&mediapopup=152709827

Kliknite :heart: če vam je všeč in komentirajte:pencil: oz. kritizirajte zgodbo.
Ne pozabite osati zdravi.
P1