HARRY
Počutil sem se srečno. Skoraj prekrasno. Ampak le ve enem delu. Eni mali stotini. V drugem veliko večjem delu sem bil žalosten. Če bi prej šel do Mrlakenstina ne bi bilo treba umreti Tangi, Remusu, Fredu, Parvati ter vsem drugim. Šel sem do Weasleyevih. Ginny in George sta še vedno objemala Freda. Do nijh sem šel, da se jim opravičim. "Žal mi je. Za Freda."sem rekel. "Harry! Nisi ti kriv! Rešil si svet!" je rekla ga. Weasley. Nato je nekaj zašepetala Ginny na uho.
GINNY
"Ljubica, lahko prepričaš Harrya, da ni kriv?" mi je mami zašepetala na uho. "Bom poskusila." sem ji odvrnila. Harrya sem prijela za roko. Odpravila sva se na razrušeno dvorišče Bradavičarke. "Jezna si name, kajne?" je otožno rekel Harry. "Kje, pa! Vem da ti je žal za vse ki so umrli. Toda ti nisi kriv. Razumeš? Vsega je kriv le in samo Mrlakenstin. Pridi." sem rekla in ga objela. Harry se mi je tdel kar malo olajšan. Sprehodila sva se še do nekdanjega igrišča za quiddicth. Nato sva odšla nazaj v šolo.
MOLLY
"Pridi Ginny. Gremo domov." sem rekle ko sem zagledala Ginny in Harrya. Harry se je opravil v drugo smer, nato pa sem rekla: " A ne prideš Harry?" Harryu se je zarisal nasmešek na obrazu. Nato nas je Arthur izdejanjil pred Jazbino. Fredovo truplo smo na željo Georga dali v njuno sobo. Potem sem začela kuhati večerjo.
GEORGE
Medtem, koje mami kuhala sem bil v sobi. Drugim nisem povedal, ampak na Fradu sem poskušal najin zadnji izum. Življenski žvečilni. Fred mi ni povedal kako deluje. Sklepam pa, da oživlja mrtve. Kaj drugega mi ne preostane. V njegova usta sem vrgel belo žvečilko. Nato sem jo z njegovimi usti prežvečil. Njegove roke so se dvignile, nato še noge... Potem pa je padel na tla. Žvečilka mu je zletela iz ust. Šele takrat sem se zavedal, da sem ga izgubil. Vse se je stemnilo.
RON
"George! Večerja! Mami je pripravila norčave cmočke!" sem zakričal čez pol hiše. Pričakoval sem, da bo George kot strela švignil k mizi. Pa ni prišel. Mislil sem, da zato ker žaluje za bratom. Vstopil sem v sobo. "George, ne moreš večno žalov..." sem rekel takoj nato pa obnemel. Zraven Freda je ležal George. "Hitro pridite! Georgu se je nekaj zgodilo!" sem zakričal. Mami je kot strela švignila po stopnicah. "Upam, da to ni ena vajinih šal!" je rekla mami in ustopila v sobo. Pokleknila je poleg Georga. "Moj sinko! Kako lahko v enem dnevu umresta dva?" je skoraj zajokala mami. Nato je prihitela v sobo še Hermiona.
HERMIONA
"Kaj se je zgodilo?!" sem rekla. "George!" sem zavpila. Začela sem izvajati bunkeljsko prvo pomoč. "Vredu je. Sam v nezavesti je. A takoj moramo do Sv. Munga!" sem rekla. Čez trenutek smo se izdejanjili.