Tavam po poti okrog mene je veliko vrb. Zagledam svojo Susseno, ki mi da še en namig: »Poglej s srcem! Kje je Jezus?« »Jeruzalem« odvrnem ne da bi se zavedala. Vedela sem kam moram iti. Vse sem vedela. Srce mi je povedalo. Povedalo mi je kako bom prišla tja, povedalo mi je kam, povedalo mi je kdaj. Vse sem vedela.

Obrnila sem se in pogledala mami. Stala je in me gledala, s solzami v očeh. »Pieper, nekaj ti moram povedati. Od zdaj naprej bomo živeli narazen. Veš… nisi ti kriva, samo…« se je obotavljala »z očetom se bova ločila. En teden boste bivali pri očetu, en teden pri meni… in Max te je klical, zanima ga če te lahko obišče« je rekla v solzah. Tudi meni so pritekle. »Ampak zakaj? Je to res potrebno?« »Nisi ti kriva« je samo odvrnila. »Mami moraš mi pomagati priti iz bolnišnice.« hotela mi je ugovarjati a sem jo prehitela. »Prosim. Moram iti. Ven od tukaj. Ne morem biti tu. Niti doma. Ne bom povedala kam grem. Nekaj moram opraviti.« Zmedla sem jo, ampak je prikimala.
***
Opravičujem se da dalj časa nisem objavila novega dela. Tukaj je.
Kako mislite, da bo prišla v Jeruzalem?
Like emojis