*i* Za G. R. J., ki me je vedno nasmejal,*i*
*i*N. M. V., ki je je sprejela takško kot sem,*i*
*i*in B. D., ki me je podpirala pri odločitvah.*i*
~~~~~~~~~~
Roke je položil na tipke in globoko zavzdihnil. "Njena najljubša pesem, Someone you loved" je zelo tiho dodal, da ga niso slišali vsi. Začel je igrati. Tiho, umirjeno. Z nežnim, otožnim glasom je zapel. Na očeh se mu je nabralo nekaj solz, pa ni bil edini. V dvorani so vsi potihnili, da se je slišala samo pesem. Glas je bil iskren. Fant je pel s prečudovitim, a žalostnim glasom. Po odpeti pesmi je roke položil na klaviaturo in pogledal v zrak. "Kako te pogrešam," je rekel tiho, da je slišal samo on. Vstal je in odšel iz odra. Po dvorani se tokrat ni razlegel aplavz. V zraku se je dalo občutiti obžalovanja tisti mučen občutek, kot veš, da neke osebe ne boš videl nikoli več. Na tribunah je bilo vse tiho, nekateri so si brisali solze, drugi so gledali v tla ali pa v zrak in se spominjali preminule osebe. Niti en pa se ni pogovarjal ali motil drugih. V zaodrju je bilo drugačno dogajanje. "Hitro, naslednji naj se kar pripravi," je malce živčno dejala knjižničarka. Ko je Dylan zagledal Liama, ki je pred minuto prišel iz odra se mu je vrgel čez ramena "Bravo, stari." mu je rekel. Liam ga je objel in mu zašepetal:"Hvala." "Dyaln, Dylan, takoj na oder!" nenadoma rekla knjižničarka. "Seveda, sem že pripravljen," ji je odgovoril. "Ajde," je rekel Liamu in stekel na oder. "Pozdravljeni še v mojem imenu," je Dylan rekel vsem zbranim. "Skupaj z vami bi rad obudil lepe spomine na učenko, sošolko, sosošolko, prijateljico, sestro, hčerko, punco in še marsikaj več. Kot vam je znano sedaj Dolores počiva v miru, a kljub temu je v srcu z nami. Za vedno se bodo spominjali ogromno lepih trenutkov, ki smo jih preživeli z njo." Za trenutek je utihnil, nato pa nežno dejal:"Draga Dolores. Vsak dan ko te ni med nami, je težji in težji. Vsako minuto te pogrešamo in si z težkih srcem dopovedujemo, da je vso prepričevanje, da boš prišla, zaman. Ne moremo dojeti, da tako edinstvene osebe ni več med nami. Dojemamo pa lahko, da si in nam še vedno pomeniš veliko. Za vsakim padcem si vstala. Za vsakim vzponom se nisi ustavila. Nadgrajevala si ga. In to lastnost smo vsi vedno najbolj cenili. Učenci smo z skupnimi močmi pripravili kratek poslovilni program." Brez besed je odšel iz odra. Zavese so se zagrnile. Ponovno je v dvorani zavladala tišina in obžalovanje. Čez minuto so se zavese odprle in ponovno se je prikazal oder. Na njem je bil Aaron, visok fant z svetlo rjavimi lasmi in sivo-modrimi očmi. "Nič ne more vzeti tako močne ljubezni, ki je v naših srcih. Morda izginila iz naših oči, ampak nikoli iz naših src. Tisti, ki jih imamo radi, ne odidejo, temveč hodijo ob nas vsak dan. Morda nevidna, neslišna, a vedno blizu, še vedno ljubljena in še vedno pogrešana, ljuba Dolores." Aaron je naredil pol koraka nazaj, čez nekaj trenutkov pa se je osvetlil klavir. Na oder je prišel Liam, ki se je vsedel na stol poleg klavirja. Roke je počasi in nežno položil na svoje noge, globoko zavzdihnil, nato pa roke dvignil proti belim in črnim tipkam klavirja in začel igrati. Skladba je bila lepa, spevna in prepoznavna. River flows in you. Igral je zelo ganljivo, da so se celo nekaterim fantom solzile oči. Skladba je postala resnična in je obujala prečudovite trenutke z Dolores, ki so se prepletali z neznosno žalostjo, ko jih je zapustila. Še sam Liam, ki je pesem zaigral milijonkrat in jo vadil ogromno ur, je imel tako odprto srce, da je bil preveč ranljiv. Iz oči so se mu po njegovih hlandih licih vlile solze žalosti. Ko je skladbo zaigral do konca ni vsal, temveč je počakal na svojem mestu. Oder se je kmalu razsvezlil. "V spomin na Dolores," se je spet oglasil Aaron"smo učenci naredili krajši video. Prikazuje trenutke, ki se jih bomo vedno spominjali, trenutke, ko smo se z Dolores zabavali in imeli lepo, se spodbujali in verjeli drug v drugega." Vse luči, ki so osvetljevale oseder so se ugasnile, z izjemo ene, ki se je prižgala in osvetljevala Liama. Platno, ki je bilo že prej postavljeno na koncu odra je Aaron s pomočjo nekega učenca postavil v ospredje odra. Video se je začel predvajati, Liam pa je za spremljavo zaigral nežno in prečudovito pesem. Ni pel, čeprav je imela pesem besedilo. Namesto njega je uvod zapel pevski zbor. Imeli so miren glas. Vsi so takoj prepoznali, za katero pesem gre - Supermarket flowers. Po prvi kitici, ki jo je zapel zbor, je začel peti Liam. Nežen, žalosten, ampak neizmerno prečudovit glas je vse popeljal skozi preteklost Dolores, ki jo je preživela v šoli. Na platnu so se medtem predvajali različni prizori, na katerih je bila Dolores s sošolci, učitelji ali prijatelji. V dvorani so bili vsi tiho, edino Liam in klavir, ki sta skupaj ustvarjala prečudovito, otožno glasbo, ki je vsem dobesedno ganila srca. Ko se je video zaključil je tudi črnolas pianist pesem odpel do konca. Na odru je za dobro minuto zavladala tišina in tema. Kmalu sta se na popolnoma praznem odru prikazala dva učenca. Niki in Jan, odlična igralca sta se spet vživela v svoji vlogi in zaigrala kot resnično. "Wow, ta Liam pa res zna igrati in pričarati takšno vzdušje, kot si ga zaželi," je rekla Niki. "Ja, prav imaš," ji je odgovoril Jan in dodal:"je pa tudi edini daleč naokoli, ki že kot tako mlad obvala petje in klavir hkrati. Seveda pa imajo učenci naše šole še veliko talentov, ki so bili do nedaljnega skriti." "Res?" je presenečeno odvrnila Niki. Ozrla se je po odru in dodala:"Poleg mene ni na odru nikogar talentiranega." Iz tribun se je zaslišal smeh. "Pa menda ja nisem tako nesposoben?" je dejal Jan. Niki mu je v odgovor skomignila z rameni in rekla:"Poglej kako ples obvladajo mlajše učenke." Oba z Janom sta se umaknila na rob odra in dala prostor tri leta mlajšim učenkam. Zaplesale so toliko različnih zvrsti hkrati, da bi lahko rekli, da sploh niso več plesale - izumile so nov način gibanja. Po uspešno končani točki so na oder prišli vsi, ki so govorno sodelovali. Priklonili so se. Proslave za konec šolskega leta je bilo konec, glasba harmonik pa je gledalce pospremila do hodnika, kjer so vsi šli v svoje razrede. Ko je Liamov razred v celoti prišel v njihovo matično učilnico, je učiteljica spregovorila: "Dragi moji, letos sem na vas tako ponosna, ker sem bila vaša razredničarka. Toliko lepih in tudi manj lepih trenutkov smo skupaj preživeli. Vsem trenutkov je pa skupno to, da bodo v naših srcih ostali večni. Srčno upam, da boste predvsem lepe trenutke doživeli tudi med počitnicami, še preden pa se vam začnejo, pa naj vsak na tablo napiše en lep trenutek, ki ga je v letošnjem letu doživel z nami v šoli. Naj bo resnično prijeten trenutek." Vsi so vstali in na tablo napisali nekaj. Vsak je napisal kaj drugega; od tekmovanj, do zadnjega dne šole, od raznih izetov do ekskurzij in še mnogo več. Vse kar so učenci napisali, je njihova razredničarka prebrala naglas. "...izlet v Hamburg, prvi šolski dan... Prvi šolski dan? Me zelo veseli, da je vsaj enemu ali eni izmed vas všeč šola. Živalski vrt, tekmovanje, vse ure geografije, šola v naravi, gledališki tečaj, vse izkušnje povezane s šolo. Kdo je pa to tako lepo napisal? Res vzpodbudilno in za vzgled drugim." Nekaj je še govorila, a večina je bila z mislimi drugje, pri počitnicah. Edino Liam še ni načrtoval svojih počitnic. Razmišljal je o Dolores. O vsem, kar je povezano z njo. Njegovi možgani so boli zaposleni s pomini, njrhove oci pa so počivale ob pogledu na šolsko dvorišče in gozd. "Liam," se je po razredu razlegel oster gles. "Ka... Em... Aja ja, se opravičujem," je nekoliko zmedeno rekel Liam. "Oh, pa ti si skoraj zaspal," ga je okarala njegova razredničarka. "Oprostite," ji je ta odgovoril,"nekaj sem razmišljal." Učiteljica se mu je nasmehnila in razredu dejala:"Tako, zdaj se za vas uradno začnejo počitnice, torej je konec šolskega leta. Srečno, zdravo, pa uživajte!" Odšla je do vrat, jih odprla, da so lahko njeni učenci šli do garderob. Prvi je do vrat stopil Dylan:"Učiteljica, za konec šolskega leta pa bi se res morali posloviti fajn." Učiteljica mu je pritrdila in tako je vsakega učenca objela, tik preden so šli domov. Eden izmed zadnjih je skozi vrata na dolg, prazen in tih hodnik stopil Liam. Ta je učiteljici dal majhno škatljico. "Odprite jo, ko vam bo dolg čas ali pa nas boste pogrešali," je naročil. "Hvala, Liam," je rekla učiteljica in ga objela. Temnolas fant je stekel po hodniku, zmagoslavno, kot bi zmagal pri mednarodnem atletskem tekmovanju. Kmalu je dohitel Dylana, ki se mu je vrgel čez ramena in tako sta skupaj odšla iz šole v počitnice...
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Hejj,
kk ste? Resnično upam, da ste super. No tukaj je nov del zgodbe. Sej vem da sem rekla da bo samo še en del ampak sem se preveč razpisala in bo po tem šeen in tisti pa res mislim, da bo zadnji. Razen ce vam je okej da tu končam. Sej je kr smiselno, če bi tu končala, a sem se odločila da bom napisala še nekak zaključek in hkrati uvod v novo zgodbo.
Vesela bom lajkov, komentarjev in naročnin.

Lepo se imejte,
#S2:upside_down: