Beatrice
"Pa ne se preveč golobčkat z mojim bratcem!" Reče Mirell preden izgine v notranjost. Na srečo ne opazi kako zardim.
Po polžastem stopnišču se počasi spustim do spodnjega nadstropja in se usedem na kavč pred kaminom.
Takrat name prileti odeja. "Hej nisem vedel, da si tu,"se namuzne Gabriel ter se vrže zraven mene.
Nekaj časa se v tišini gledava.
"Hvala, da si Mirell rešila pred Viharnikom. Ne veš kako bi se počutil če bi se ji kaj zgodilo. Ali tebi." reče naenkrat in me pogleda s tistimi modrimi očmi v katerih se lahko kar utopim, če predolgo zrem vanje.
"No ne morem reči ravno "rešila" saj sem jo med tako imenovanim "reševanjem" vmes pošteno porezala,"mu odvrnem.
"Na srečo se lahko ona z svojo magijo hitro pozdravi" odgovori in me prime za roke.
"Ne tako kot ti" doda po premisleku in nadaljuje.
"Beti resnično nočem, da se ti zaradi mene kaj zgodi. Življenja brez tebe si zdaj sploh ne morem več predstavljati. Razumeš to? "Vpraša, ter močneje stisne moje roke.
Kljubovalno odvrnem: "kaj pa če se mi kaj zgodi in ti tega ne boš mogel preprečiti? Kaj potem? "
"Potem raje končam svoje življenje, kot da bi ga živel brez tebe"odvrne resno in z žalostjo v očeh. Ker nisem pričakovala takšnega odgovora osupnem in ga dvomljivo pogledam.
Potem pa se ves moj dvom razblini, ko se Gabriel skloni nadme in me poljubi. Dotik njegovih mehkih ustnic na mojih me skoraj zmeša, zato ga potegnem bližje sebi in mu ovijem roke okrog vratu, on pa me prime za pas
ter zašepeta: "ti si najlepše kar mi je življenje v osemnajstih zlatoletjih dalo."
No super, šele zdaj sem izvedela koliko je star, pomislim z nasmeškom in se zatopim v nov poljub, ki se izkaže za veliko bolj intimnega od prejšnjega.
Moje celo telo zadrhti in zaželim si še več. Gabriel me začne tako strastno poljubljati po vratu, da tiho zastokam in …"Akhm oprostita, da motim ta krasni trenutek ampak ali bi lahko to delala malo tišje? " Se zasliši Mirellin glas z vrha stopnišča. Z Gabrielom se nerodno spogledava in se presedeva tako, da je med nama malce razmika. Mirell zavije z očmi in izgine nazaj v svojo spalnico.
"Oprosti za tole motnjo" reče Gabriel in mi pomežikne. Nasmehnem se nato pa previdno rečem: "zdi se mi, da se poznava že celo večnost zato bi te nekaj vprašala. " Gabriel pokima in me vprašujoče pogleda zato nadaljujem: "no… zanima kam si se odpravil? "
"Kako to misliš? "Mi odgovori z vprašanjem.
"S katerim namenom si šel na pot in se zdaj vračaš v Bloodstone? Sigurno ne zato, da bi naletel name ter me rešil iz mrež Grozjamrežcev. " Se poskušam pošaliti, da bi odgnala njegov mrki pogled z obraza.
"No nisem čisto prepričan, da boš razumela, ampak odpravil sem se rešit svojega mlajšega brata, ki so ga ujeli okrutni Mertoviški vojaki, ko je poskusil prečkati reko Evinjo. Kot vidiš mi je spodletelo.
Povem ti, te ljudje so tako zlobni, da se jim moraš izogniti v velikem loku drugače je po tebi sploh če si Moroi ali kakšno drugo nečloveško bitje. No ja, saj do ljudi tudi niso najbolj prizanesljivi. Če kdaj koga od Mertoviške družine dobim v svoje roke se sigurno ne bo več vrnil živ "zasika jezno ter me pogleda.
Poskušam zadržati svoje drhtenje. Moram se prepričati, zato vprašam: " kako je ime tvojemu bratu? "
"Dimitrij, "odvrne.
In moje življenje se v trenutku sesuje v prah.

Upam, da vam je bilo všeč moje drage Pilovke in pls comment kaj mislite, da se bo zgodilo v nasednjem delu<3
ly B