Diego
"Si opravil? " Vprašam z ledenim glasom. Prikima. Seveda je opravil, saj ni neumen. Pokaže mi krvavo rezilo ter odgovori: "da gospodar, nikoli ne bo več videla tega sveta.
"Potem te ne potrebujem več" rečem ter pomignem postavama za vrati. Hitro se zganeta ter mu hladnokrvno prerežeta vrat, nato začneta zadovoljno piti njegovo kri, ki počasi curlja po njegovem vratu do mrzlih kamnitih ploščic.
"Pošljite mojemu bratu pismo z novico" ukažem ter se čez okno zazrem v zimsko jutro.
Igra se je začela, pomislim.


Beatrice

Zbudim se v Gabrielovem objemu in prisluškujem rahlemu trkljanju dežja na okna. Počasi se dvignem in odeja mi pade z ramen. Meltix, ki se je celo noč stiskal z nama, ker ni hotel spati pri negostoljubnih Moricah, tiho zaprede in skoči z kavča. V mislih se mi znova in znova vrti prijeten prizor poljuba z Gabrielom ter njegovi nežni dotiki. Nato pa se spomnim realnosti. Dimitrija. Njegovih krikov. Očetovih bahavih besed. Ter čisto na koncu, stavka, ki ga ne bom nikoli pozabila. "Če kdaj koga od Mertoviške družine dobim v svoje roke se sigurno ne bo več vrnil živ. "Stavka, ki ga je Gabriel besno povedal prejšnji večer. Stavka, ki napoveduje mojo prihodnost.
"Hej si tudi ti zgodnja ptičica? " Zažvrgoli glas za mojim hrbtom in me prebudi iz turobnega razmišljanja. Zadržano se nasmehnem Mirell ter nekako pokimam.
To gesto vzame kot ja in mi reče: " ali bi mi potem lahko pomagala nabrati suho dračje za kurjavo? Kot vidiš zunaj že rahlo sneži. "
Aha. Dobro potem ne dežuje ampak sneži. Super. Zdaj bom še bolj premražena kot sem že.
Vseeno vstanem, ter se hočem obleči v Gabrielova oblačila, ko Mirell začudeno odkima. "Dekle si ljubica obleči si raje mojo obleko " reče malce nerodno in se poskuša izgovoriti: "njegova oblačila, pokaže na spečega brata, bo vzel s sabo in jih opral ko bo šel pozneje k potoku iskat vodo. Prav? "
Torej oblečem njeno temnorjavo obleko, ki me stiska v pasu in ji sledim skozi vrata v hladno zimsko jutro. Na mizi opazim pismo in pripravljene skodelice. Očitno je že zvečer pripravila mizo, pomislim.
Spotoma pobereva še košari za dračje in Mirell izpod lonca za rože vzame ključe ter zaklene Berto. "Teli ključi odpirajo tudi hlev od mojih dveh konjev Lipice in Hrasta" se pohvali in zažvenketa z njimi. "Pridi ti ju pokažem"reče in me potegne za roko.
Ko prispeva do hleva, ki je pritrjen ob desni bok Berte se iz njega razleže veselo rezgetanje. Mirell mi dovoli, da pobožam Lipico, Hrast pa je preveč trmast, mi razloži.

Potem se odpraviva naprej skozi rahlo zasneženi gozd ob potoku in spotoma pobirava dračje. "Iz kje prihajaš? "Kar naenkrat vpraša Mirell in nadaljuje: "no Gabriel mi je povedal kako sta se srečala, ni pa omenil iz kje si. "
Obstanem na mestu in rečem prvo kar mi pade na misel. "Iz Mračnodola sem."
"Lažeš," me obtoži Mirell in me razočarano pogleda. "Kaj prekrivaš pred mano Beatrice? Če hočeš škodovati Gabrielu lahko, ampak samo preko mojega trupla, razumeš!? " Ob tej spremembi njenega prijetnega značaja preklopim na samoobrambo: "nič ne lažem! Gabriel me je rešil in to je to. Resnično prihajam iz Mračnodola. "
Takrat pa me Mirell pogleda in pripeti se mi, da me zgrabi enaka nevidna sila, kot me je prijela pri stari vešči v trgovini. Potegne me bližje, da se najina obraza skoraj dotikata in se mi prodorno zazre v oči. "Kaj delaš!? " Kriknem.
"Berem ti misli, ker mi sama očitno ne boš povedala resnice"opravičujoče odgovori.
Poskušam se izviti iz nevidnega prijema, ko ta naenkrat popusti, da zgrmim na tla. Ko pogledam k višku, zagledam Mirell, ki obtožujoče zre vame.
"Ti si…" prestrašeno reče"…ti si Mertoviška princesa!
"Prosim ne povej Gabrielu" šepnem na robu joka.
"Joj ljubica ne bom" usmiljeno reče ter poklekne zraven mene in me objame. "Samo obljubi mi, da mu ne boš strla srca ker ima le enega."Mi zašepeta v opozorilo.

upam, da vam je všeč drage Pilovke in <3 aja pa zmeraj sem vesela kakšnega komentarja ali redloga za nadaljevanje zgodbe ali bloga čauuu:kissing_heart::kissing_closed_eyes::kissing_heart: