Gabriel
»Kako gre Diegu?«
»Sokol še ni priletel, gospod«
»Prav. Je Mertoviški kralj že prispel?«
»Ne. Njegov prihod je napovedan za jutri, gospod.«
»Si siguren, da bo s seboj pripeljal Dimitrija? Če ga ne bo, bo Diego ponorel.«
»Sigurno ga bo pripeljal gospod, boste še čaja?«
»Ja.«
Tresk.
»Si slučajno spustil čajnik?«
»N-n-ne gospod, ja gospod!«
Slišim pok lobanje. Zaječim. »Vidim, da si se zbudil« reče Mrki in odrine služabnikovo truplo stran. »Ti je v tem prostoru kaj bolj všeč?« doda po trenutku tišine. Sploh nisem opazil, kdaj so me privedli sem. Razgledam se po prostoru in ugotovim, da sem v kraljevi dvorani. Dvorani, kjer sva se v otroštvu s Tiso pogosto igrala skrivalnice. »Našla sem te!« kriči in me zgrabi za ramo od zadaj. Začnem se smejati. Takrat pa slišim Tiso, ki na nekoga vpije. »Spelji se krastača!« Nasmešek mi zamre na ustnicah. V kotu z lesenim konjičkom v roki stoji Diego in naju gleda. »Samo igral bi se z vama« reče proseče. Tisi se zaiskrijo oči. Na moje presenečenje pokima. »Prav, pa se igraj. Jaz bom štela.« Nato se obrne k meni in mi zašepeta na uho. »Najdi si najboljše skrivališče kar jih je in se ne prikaži ven, najprej bom našla Diega prav?« Pokimam in hitro stečem po hodniku navzdol do mamine spalnice, takrat pa se spomnim, da je ne smem buditi. Obrnem se nazaj in se ob steni splazim do roba zidu. Nato previdno pokukam čez. Prizor, ki ga vidim me čisto osupne. Diego visi pol metra nad tlemi z glavo navzdol. »Diego!« kriknem in mu stečem na pomoč. Takrat pa pred njim zagledam Tiso. Njen obraz je skremžen in oči se ji blazno svetijo. Nato me opazi. »Gabriel!« vzklikne in izpusti Diega. Lesen konjiček pade na tla in se raztrešči na drobne koščke.
Zbudim se, v sobani je že tema. Tega kar sem sanjal se ne morem spomniti iz otroštva, čeprav nekako vem, da se je zgodilo. Poskušam pobrskati za podrobnostmi, a spomini lebdijo v pozabo. Ugotovim, da je takšnih spominov več.

Beatrice

»Zbudi se, prihajajo!« mi šepne Pira, zraven pa me suva s komolcem pod rebra. »Upam, da nam bodo prinesle kaj hrane« zamomljam še napol v snu. Tukaj smo že tretji dan in do zdaj so Ledene žene v jamo prišle še trikrat, vsakič po novo dekle. In vsakič so jo »posadile« tako temu, kar počnejo z dekleti reče Pira . Meni je ta beseda grozna, zato je nikoli ne izrečem na glas. Kamen, ali kot sva s Piro ugotovili, nek težji predmet, ki prekriva vhod votline, se premakne in skozenj spet pride ženska, ki me je privedla sem. Opazim, da se zunaj mrači. K nam zmeraj hodijo v paru. Zmeraj ona in še neka druga, ki pa ni nikoli ista. Tokrat pa izza nje stopi postava, ki se mi zdi znana. Pira ob meni obnemi. »To je pekova hči!« šepne osuplo. Res je. To je pekova hči, ampak si ne zdi niti malo podobna. Shujšana je in lase ima čisto bele. Zmrazi me po celem telesu, zdaj vem, kaj se zgodi z dekleti, ki jih Ledene žene odvedejo. Starejša žena ali »Svečenica« kot jo je znova poimenovala Pira si nas ogleduje. Vse pogledamo v tla in molimo, da ne bomo izbrane. Gledamo v Svečeničine bose noge in upamo, da ne bomo izbrane, ne še. Noge hodijo po prostoru, nato pa se ustavijo pred mano. Poskušam se umiriti. S Piro sva že sestavili scenarij, kaj bova naredili, ko bova izbrani. Odločili sva se, da bova obsedeli na tleh in ne bova odprli ust, če bo treba bova grizli. Ampak noge se premaknejo naprej. Za danes sem rešena, pomislim in zatisnem oči. »Vstani« zaslišim glas levo od mene. »NE.«Na široko odprem oči, le kdo se upa ugovarjati Svečenici? Pira. Ne Pira! Zajamem sapo in vidim kako Svečenica poklekne pred njo. Pekova hčerka si z rezilom zareže v zapestje in tekočino pretoči v posodico, ki jo nato poda svečenici »Pij« ji ukaže ta in Piri pomoli posodico. Ta jo prime v roke in ko se že zdi, da bo prostovoljno popila tekočino, jo zaluča Svečenici naravnost v obraz. »Kar ti pij to svinjarijo!« zakriči in jo odrine proč od sebe. Svečenica se z osuplim izrazom na obrazu postavi na noge in pogleda Piro. Ta ji pogled vrne, nato pa se zvije v krču. Zastoka. »Pij« ponovi svečenica in spet napolni posodico. Tokrat jaz rečem. »Ne.« Ledena žena me pogleda. Nato odkima in prime Piro za ovratnik plašča. Primem kamen, ki sem ga včeraj za vsak slučaj spravila v žep hlač. »Pij!« ji ukaže in ji prisloni tekočino k ustom. Pira nemočno zastoka. Takrat pa se moja roka iztegne in Svečenico s kamnom udarim po glavi. »Rekla je ne!« kriknem. Svečenica se prestrašeno umakne in s pekovo hčerko spregovori v čudnem jeziku. Ta se v hipu obrne in steče ven iz jame. Svečenica si roko položi na mesto, kjer ji po obrazu curlja modra kri in rana se v hipu zaceli. Besno me pogleda. »Boš pa ti pila!« sikne in me pogleda. Čutim, da me uklešči v jeklen prijem. Takrat skozi vrata pridejo še tri ženske z belimi lasmi, spletenimi v kite. Te v eni roki držijo nože, v drugi pa baklo, smrtonosna bodala pa jih imajo tudi za pasom. Nekaj rečejo Svečenici, ta pa odkima in s prstom pokaže name. Ženska se mi približa in pograbi skodelico iz Svečeničine roke. Vsebino mi približa ustom. Zberem vso moč, ki jo še premorem in z eno roko vzamem bodalo za njenim pasom. Hitro si prerežem vrvi na rokah. Ženska mi spet približa skodelico. Izbijem ji jo iz rok. Žena me grobo prime za roke a jo porežem in nož vržem Piri. Ta nemudoma odreagira in se osvobodi. Nož poda drugemu dekletu. Kmalu so že tri svobodne in stečejo proti vhodu. Prva naenkrat obstane. Pred njo stoji še ena Ledena žena, ki iz njenih prsi ravno vleče okrvavljeno bodalo. Dekle se zgrudi na tla in se začne dušiti v luži lastne krvi. Nastane zmeda, pol deklet, že osvobojenih, se požene proti vhodu, dvema uspe. Ena pade. Ostalih šest se stiska v kotu obkroženem z Ledenimi ženami, ki jim grozijo z bodali. Vem, da moram hitro ukrepati zato kamen, s katerim sem prej udarila Svečenico, poberem s tal in ga zalučam eni od Ledenih žen v glavo. Z nadnaravno hitrostjo se obrne, nepoškodovana, in vame zaluča bodalo. Pira me odrine in z nožem, ki ga je malo prej pobrala s tal prereže drugi bojevnici zapestje. Ta zakriči in se umakne. Nato pa od zadaj, najbrž od ene od deklet prileti nož. Konica se eni od Ledenih žen zarije naravnost v srce in pokuka ven na drugem koncu. Ta zatuli in se zgrudi na tla. S tal poberem nož. Vse se ustavi. Ženska na tleh trza in iz nje se izvijajo grozni zvoki. Svečenica se sesede na kolena. Nekaj ji prigovarja v meni nerazumljivem jeziku. Ženska na tleh odkima. Svečenica se skloni k njej in jo poljubi na usta. Ženska izdihne in obleži v luži krvi. Nato pa se nekaj v njenih ustih premakne, iz nje pokuka ovijalka, ki se z vso hitrostjo začne plaziti proti deklici v kotu. Ta poskuša zbežati, a je ovijalka prehitra. Ovije se okoli nje in slišimo lahko kako ji pokajo rebra. Ko se končno onesvesti pa ovijalka počasi spolzi v njena usta. Deklica naenkrat odpre oči, ki pa žarijo rdeče. Vse z grozo v očeh gledamo ta prizor. Nato deklica ponori in se zažene proti meni. Ko skoči nadme se moja roka samodejno sproži. Deklica omahne name, v njen trebuh pa je zapičen nož, moj nož. Pretresena, puščice, ki švigne proti meni ne vidim pravočasno. »Pazi Beatrice!« zavpije Pira a prepozno. Puščica me oplazi po notranji strani stegna. Zakričim, ko mi razpara blago in se zapiči v kožo. Klecnem. Nad sabo zagledam visoko dvignjeno bodalo pripravljeno za smrten udarec. Zamižim.

Upam, da vam je bil ta, malo daljši del ušeč<333