Pilovke uživajte v branju, čeprav v tem delu najbrž ne boste haha...
Beatrice

Zbudim se v temnem prostoru ob nenavadnem zvoku. Mislim, da slišim množično mrmranje melodije. Otresem z glavo. V jami sem in zebe me. Bela sapa se mi v oblačkih suklja iz ust in se vrtinči v zrak. Melodija odzvanja. Zraven mene nekdo zaječi. Pogledam na levo in zagledam dekle z rjavimi lasmi. Roke ima zvezane s trdo, grobo vrvjo. S pogledom sledim vrvi in začudeno ugotovim, da sem zvezana tudi jaz. In vsa druga dekleta v tem prostoru. Približno ducat nas je. »Hej« šepne soseda. Pogledam jo in v pozdrav pokimam. »Ime mi je Pira« šepne dekle in si gre z roko skozi mastne lase. »Vem, da je to čudno vprašanje, ampak ali imaš s sabo kaj mila ? Čisto mastne lase imam, kaj če me vidi Dragomir?« Hočem ji reči, da je najbrž nikoli več ne bo videl, a raje samo odkimam. »Hmm ti pa nisi najbolj zgovorna« se poskuša pošaliti. Znova odkimam. »Povej vsaj kako je tebi ime?«
Ravno ko hočem odgovoriti, vhod zatemni senca. Ko vidim, komu ta senca pripada hitro priprem oči in se delam, da spim. Velika ženska, ki me je privedla sem, z dolgimi koraki prečka prostor, sledi ji še ena, mlajša. Obe poklekneta zraven moje sosede na desni in prva ji z nežno, skoraj materinsko kretnjo razpre usta. Z grozo opazujem kako druga iz rokava počasi potegne nekaj kovinskega. Nož. Poljubi ga. Zajamem sapo. Mlajša si nož prisloni na zapestje in z hitro kretnjo sunkovito zareže vanj. Iz njenega zapestja na plan privre modra tekočina, ki jo starejša previdno zbere v umetelno izdelano posodico. Nato jo prisloni moji sosedi k ustom. »Ne« krikne ta in se še bolj stisne k steni. »Ne nič ne pomaga dekle, to bo doletelo vse tukaj, pa če hočejo ali ne« šepne starejša in ji tekočino na silo zlije v usta. Dekle se spači. Druga ženska iz torbice za pasom potegne nekakšno seme in ji ga zatlači globoko v grlo. Nato se iz nje iztrga grozljiv krik. Glava ji omahne in zgrudi se na hladna kamnita tla. Osuplo gledam sosedo, ki se zvija na tleh, dokler se njeno telo ne umiri in neha trzati. nekaj minut nepremično leži na tleh, nato pa se v njenem grlu nekaj zgane. Ne, nekaj se plazi. Iz njenih ust nato nekaj pokuka. Ovijalka. natenčneje vitica od ovijalke. Prestrašeno zakričim, Pira mi sledi in kaj kmalu kričimo že vse. »Ubile ste jo!« krikne Pira in poskuša vstati. »Pošasti! Moja mama je imela prav, res ste prave pošasti!« kriči. Ženska se zgane in jo z eno roko prime za vrat. »NE!« kriknem. Ženska Piro dvigne visoko od tal in ji nekaj sikne na uho. Pira se neha otepati in se umiri. Ženki nas še zadnjič premerita s pogledi, nato pa mlajša s tal pobere dekle, ne skorajda še deklico, ki sta jo prisilili piti, in jo odnese ven. Kmalu se vhod v jamo zapre in v prostor se naseli tema. Pogledam Piro, ki se je spet usedla poleg mene in zašepetam:»Si v redu?« Tokrat ona odkima. »Kako misliš, če sem v redu!? Tukaj sem ujeta že tretji dan, Ledena žena je pravkar odnesla mojo prijateljico in mi grozila s smrtjo! Ja super sem!« krikne. Tišina. »Oprosti za tole, zelo sem raztresena« doda po premisleku. »Jaz sem Beatrice« rečem. »In resnično mi je žal za tvojo prijateljico« dodam. Pira se mi nasmehne. »No saj v resnici ni bila moja prijateljica, le pekova hčerka, pri kateri sem kupovala kruh, pa še tečna je bila.« Poskušam potlačiti spomin na v vetrcu gugajoči se napis pred pekarno. Rajši ji ne omenim, da sem najbrž videla njihovo vas, zato raje vprašam: »Ledena žena?« Pira pokima. »Kaj te starši niso strašili z zgodbicami o njih?« Pomislim na mojo mamo, ki mi v življenju ni rekla ničesar drugega razen kritike kaj bom oblekla, jedla ter, da se moram obnašati kot dekle in na očeta, ki v tem trenutku najbrž ravno muči ubogega Dimitrija. Ker Pira očitno razume izraz na mojem obrazu utihne in se zagreto posveti čiščenje umazanije izza nohtov. Da bi preusmerila temo pogovora drugam vprašam: »Kdo pa je Dragomir?«
»Moj zaročenec« se namrdne Pira. »Čestitke« rečem in jo nasmejano pogledam. Ampak odziv je drugačen, kot sem pričakovala. »Ti pa res nisi z vasi kaj?« reče nejevoljno. »Zakaj tako misliš?« Začudeno vprašam in jo pogledam. »Ne glej me tako, tebe najbrž družina ne bo poročila s prvim, ki bi te vzel pod streho, samo zato, da bi se te znebila« reče zagrenjeno in začne trgati kožico ob nohtih. »Ne,« odvrnem, »Mene bi družina poročila z nekom od katerega bi imela največ koristi . Sploh jih ne bi zanimalo, če je človek dober ali slab.« Pira v znak strinjanja pokima. »Tako ali tako pa so moški bedni, v življenju še nisem spoznala nekoga, ki bi mi bil zares všeč, ti?« Ob njenem vprašanju zardim in odvrnem: »No gleda tebe res ne vem, ampak jaz…ja…jaz mislim, da sem ga spoznala.« Pira zajame sapo in hiti z vprašanji. »Kdo je? Je lep? Je prijazen? Je…« Prekinem jo. »Prosim nehaj.«
»Zakaj?« me vpraša začudeno in si začne spletati kito. »Zato, ker me je zapustil« odvrnem in čutim, da se mi v očeh nabirajo solze. »Za-zapustil te je?« Nežno vpraša Pira. Pokimam. Pomigne mi naj pridem bližje. nagne se k meni in mi na uho šepne. »Mislim, da se bo vrnil pote.«

Upam, da vam je bilo všeč<3