Živjo moji dragi Pilovčki/ke!!!! Tukaj je moj novi del in resnično bi prosila za kakšen komentar kako se vam zdi in če radi berete moje zgodbe. Naj vas še obvestim, da jutri pride novi true crime blog o Matiji Trobcu- ne zamudite napetega branja
(če še niste lahko preberete še druge)




Le nekaj manjka…dekle.
V tistem trenutku se iz mene iztrga besen krik.


Beatrice

Noč je temna in mrzla. Nikoli nisem vedela, da je ponoči lahko tako mrzlo, saj sem zmeraj spala v svoji udobni postelji, pokrita z pleteno odejo.
Zato se zdaj tresem v svojem lahkem poletnem plašču, ki sem si ga v naglici nadela, preden sem zbežala z gradu.
Od tega je minila že kakšna ura in počasi se spušča mrak. Sence v gozdu se počasi daljšajo in se zdijo vse bolj grozljive. Ob vsakem najmanjšem šumu poskočim in kar naenkrat se mi ideja, da pobegnem brez vsega zazdi malce nedodelana.
Saj ne, da slučajno obžalujem svojo odločitev. No mogoče malo…ampak na tisti kraj, kjer sem preživela najhujša leta svojega otroštva, se pod nobenim pogojem ne vrnem več.

Podrgnem se po gležnju, ki me še zmeraj me boli od padca po stopnicah, ko sem v naglici zapuščala grad. Hmm še zmeraj mi je čudno, kako to, da je bil stranski vhod nezastražen, pomislim.

Ker sem tako zatopljena v svoje misli ne gledam pod sabo in se nepričakovano spotaknem.
Glasno pristanem na trdih gozdnih tleh in začnem slepo tipati po njih.
Končno najdem predmet ob katerega sem se spotaknila in na otip je podoben gladkemu belemu kamnu.
Bolje ga pogledam in kriknem od groze, ker stvar namreč ni kamen, ampak človeška lobanja.
Izpustim jo, da pade na tla in se panično poberem s tal. Začnem teči nazaj od koder sem prišla, no vsaj tja iz kje mislim, da sem prišla.
Takrat pa me nekaj zgrabi, no v resnici se mi ovije, okoli noge in me začne vleči k sebi. Spodnese me in ponovno se znajdem z obrazom na tleh.
Zadnja stvar, ki jo vidim so visoki vrhovi dreves, nato pa še te izginejo in moj svet zagrne tema.



Gabriel
Še zmeraj jezen se zatečem v varno zavetje gozda, ki mi daje vsaj malo sence pred vzhajajočim soncem.
Z vso silo udarim ob deblo mogočne smreke in jo prelomim na pol. Ker se jeze še nisem znebil brcnem kamen v bližnje grmovje.
Takrat se iz njega zasliši tuleče mijavkanje in name plani črni demur* s šestimi tacami, ki veselo maha z repom.
Meltix! Ukazal sem ti, da se skriješ globje v gozd in me počakaš. Rečem malo manj nejevoljno in ga počoham po glavi.
Moj demur mi telepatsko odgovori, da ni on kriv, da sem bil tako počasen, in steče naprej.

Odpravim se za njim in z čevljem zadanem ob nekaj trdega. Pogledam na tla in opazim lobanjo preraščeno z ovijalkami, ki kukajo skozi očesne dupline. Še en nesrečnik, ki je najbrž zavil s poti in so ga dobili v svoje kremplje, pomislim.
Nisem vedel, da sem že tako globoko na ozemlju Grozjamrežcev, bolje bo, da se z Meltixom čim prej pobereva od tod, dokler naju ne ovijejo v svoje lepljive mreže.
Priprem oči, če bi slučajno kakšno kje opazi in res, v senci pod mogočno smreko, se v lahnem vetrcu pozibava belo siva mreža.
Za vsak slučaj v roko primem svoj nož.
Takrat pa opazim, da so Grozjamrežci že ujeli svoj plen in se odpravim po poti naprej.
A nekaj mi ne da miru in mi govori naj stopim bližje in pogledam. Kaj če je ujet kdo naše vrste?

Zakorakam bližje in opazim, da je v mreži človeško dekle staro okoli sedemnajst zlatoletji.
Spet se hočem obrniti, a Meltix zamijavka. "daj no Gabrrrrielll, kaj ji ne boš pomagall? "
"Saj veš, da smo z Grozjamrežcipred stoletji sklenili dogovor, da si ne krademo plena a? "mu odvrnem.
"Prrrrosim Gabrrriel, ne morrreš je karrrr pustiti tukaj, kajne? Saj še prrrredobrrro veš kaj ji bodo drrrugače storrili" zaprede moj hinavski demur.
V glavi se mi odvrtijo krvoločni prizori Grozjamrežcev in ob njih mi postane rahlo slabo.

V naslednjem trenutku že režem mrežo in zraven godrnjam " zakaj mi to delaš Meltix, zakaj? "
Meltix se mi zadovoljno podrgne ob kolena in glasno zaprede.


*demur- čarobna žival, ki se doživljensko naveže na lastnika
*eno zlatoletje- eno leto in sedem dni