Glasba za poslušanje med branjem: https://www.youtube.com/watch?v=7EGQd5QORu0

*b*Ester*b*

Počasi odprem okno. Pohištvo pri nas je že tako staro, da brez škripanja pravzaprav ne gre. Tako lahko samo upam, da Margot dovolj trdno spi, da se ne bo zbudila.
Skozi okno šine hladen poletni zrak in v tanki bombažni srajci me za trenutek zmrazi, toda ker sem prelena, da bi stopila do omare in iz nje vzela pregrinjalo, si gola ramena prekrijem kar z rokami. Nato skočim na okensko polico, se nagnem naprej in z levo roko zatipam kamen, ki moli iz zidu, vzamem zalet in skočim. Čeprav sem to počela že večkrat, vseeno nekoliko zajamem sapo, ko držeč se za kamen obvisim nekaj metrov nad tlemi.
Ja, že tretjič v tem mesecu bom pobegnila skozi okno. Ja, zopet v najboljši spalni srajci, ki jo bom po največji verjetnosti spet uničila. In ja, Margot bo zopet znorela, a seveda ne dovolj, da bi povedala mami ali očetu. Tako, da pravzaprav ne morem izgubiti ničesar.
Zamižim, globoko zajamem sapo in se spustim.
“Prekleto,” siknem skozi zobe, ko trdno pristanem na tleh. Čeprav sem to počela že neštetokrat, je vsak padec enako boleč, kot prvi. Niti enkrat ga še nisem odnesla brez ene praske, modrice ali pa vsaj raztrgane obleke. Za nekaj časa obsedim na tleh, da bi si opomogla, nato pa počasi vstanem.
Noč je mirna, slišijo se le tihi in umirjeni zvoki škržatov, ter šumljanje potočka v bližini. Mesec sveti še močneje kot ponavadi, na nebu pa se zrcali na tisoče zvezdic. Čeprav sem oseba, ki ne mara noči, mi za trenutek vzame sapo. Grad za menoj počiva v čisti spokojnosti, jezero pred njim pa se svetlika lepše kakor vsi biseri in kristali. Kresnice s svojimi drobnimi lučkami plešejo ples med travnimi bilkami, veter pa boža krošnje dreves. Zaprem oči in se sama sebi nasmehnem. Vse je tako lepo in mirno. Vse je tako popolno, čarobno.
Iz zasanjanosti me predrami zvon cerkve iz doline, ki odzvanja v noč in naznanja, da je ura odbila že polnoč. Zdrznem se. Zamudila bom. Že spet.
V nekaj hitrih potezah si svoje rjave, do pasu segajoče lase spnem v čop, primem za robove spalne srajce in začnem teči, kakor hitro lahko. Hvaležna sem svoji zmedeni glavi, da se ji je danes uspelo spomniti, da bi bilo pametno obuti čevlje, ki so vsaj nekako primerni za skakanje z oken, tekanje po travi in še vrsto drugih akrobacij, ki jih bom morda -nikoli ne veš - izvajala danes.
Veter mi mrši lase, ko tečem čez grajski vrt, vse do mogočnega grajskega obzidja. Hladno se dviga nad mano in zapira pogled na svet zunaj njega. Sezidan je bil, da bi dajal občutek varnosti, toda jaz se v njegovem objemu počutim ujeto in nemočno. Verjamete ali ne, niti enkrat še nisem prestopila njegovih vrat. Vseh 16 let svojega življenja sem preživela tu, za grajskimi zidovi. Ne bom lagala, ničesar mi ne manjka, karkoli si zaželim lahko dobim skoraj takoj. Gozdove, travnike, polja, reko, neskončno nebo,... vse to imam. Toda kljub temu, da imam kar si želim, nimam svobode. Sem kot ptica, ujeta v pozlačeni kletki. Odkar poznam Hazel imam vsaj upanje,... Morda pa mi nekoč uspe razprostreti krila in se podati v svet…
“Kdo bi si mislil,” zaslišim nekoliko oddaljen glas, “že spet zamujaš.”
Ozrem se in jo zagledam za seboj. Obuta je v visoke črne škornje, oblečene pa ima nekoliko razscefrane kavbokje in rjavo srajco, zatlačeno za pas. Glavo ima prislonjeno nekoliko vstran, njeni vranje črni lasje, ki ji segajo komaj nekaj dlje od ušes, pa nežno valovijo v vetru. Ja, to je Hazel. Naslanja se ob zid in v roki drži cigareto. Malomarno se smehlja, medtem ko si jo prisloni k ustom.
“Nisem vedela, da kadiš,” rečem, ne da bi jo pozdravila.
“Jaz tudi ne. Nova zadeva, prijatelj mi jo je dal. Pomirja. Bi poskusila?” Napol pogorelo cigareto mi pomoli pod nos. Ob vonju se skremžim in jo odrinem stran.
Zasmeje se. “Tudi prav.” Še nekajkrat povleče dim iz nje, nato pa jo vrže na tla in ugasne s peto škornja. Utihne in se zazre v daljavo, kakor da bi na nekaj čakala.
“Torej…” poskušam začeti pogovor.
“Torej…” ponovi za menoj, vendar me še vedno ne pogleda.
“Kaj je novega?” vprašam po nekaj sekundah tišine.
“Nočeš vedeti.”
“Povej,” zahtevam. Morda nekoliko preveč vzvišeno.
Hazelina glava se zasuka in njene temne oči se zazrejo k meni. Iz obraza ji seva polovičen nasmeh. “Že prav, kraljična. Kje naj začnem? Pri slabih novicah,” njen pogled se zarine še globlje vame, “ali pri tistih še slabših?”
Zdrznem se. Že res da so bile dobre novice redke, vedno so bile le slabe, toda še slabših ni bilo nikoli. Kaj je lahko še slabše od tistih, ki mi jih je vedno pravila?
“Iana so obesili,” izjavi brezbrižno.
Široko jo pogledam. “K - kaj?”
“Obesili so ga,” ponovi, nato pa odmakne pogled in se zopet zazre predse.
“Tvojega brata?”
Pokima, toda ne reče ničesar. V grlu me začne stiskati in začutim potrebo, da bi nekaj rekla. “Oh Hazel, tako zelo mi je žal…” Stegnem roko, da bi se je dotaknila, a zamahne in jo odrine proč.
“Ne potrebujem pomilovanja,” reče sruovo, “v redu sem. V našem svetu se take stvari dogajajo vsak dan. Preživela bom.”
Zaboli me kako je povdarila ‘naš’ svet, vendar ne rečem ničesar. Naslonim se ob zid poleg nje in nekaj minut stojiva v tišini. Vsake toliko časa pogledujem proti njej. Želim najti kakršnokoli sled solz, ali pa vsaj nekaj kar bi nakazovalo, da ji je žal. Toda njen obraz je trd, zdi se kakor, da bi ji bilo za brata vseeno.
“Zakaj pa?” se opogumim in vprašam čez nekaj časa.
Samo odkima. “Ker se ni strinjal z določenimi ljudmi.”
“S katerimi ljudmi?”
“Nočeš vedeti. Verjemi mi Ester, bolje je, da nekaterih stvari ne veš…”
_______
*b*vsem še enkrat želim srečno novo leto, polno vzoponov, iskrenih nasmehov, ljubezni, nepozabnih trenutkov, veselja, solzic sreče in čudovitih oseb. <33 *b*

*b*Rada vas mamm in hvala kr ste z mano že 2 letii <333*b*

*b*Rachel*b*