Tale del posvečam Sophie Donni, ki je delno kriva za idejo za to zgodbo. Sophie - hvala ker si vedno tukaj zame. <3

Hazel
https://www.youtube.com/watch?v=pUZeSYsU0Uk&list=RDQMqrd4oPLc0Ps&start_radio=1

Začuda po tistem ni več silila vame. Mislila je, da preprosto nočem govoriti o bratovi smrti. Včasih še vedno komaj verjamem kako naivna je lahko, kako zaupa svetu okrog sebe. Mislila je, da ji nočem odgovoriti zaradi sebe, toda to sem počela zaradi nje. To sem počela zato, ker sem vedela kako krhka je.
“Verjemi mi Ester, bolje je, da nekaterih stvari ne veš…” Po teh besedah sva zamenjali temo. Videla sem, da je hotela ugovarjati - kot otrok, ki je jezen kadar ga ne obravnavajo kakor odraslega in sebi enakega. Toda, ko je opazila pogled na mojem obrazu je utihnila. To še ne pomeni, da bo odnehala. Čez nekaj časa, ko se bodo stvari navidezno ohladile, bo zopet načela to temo.
“Hazel?” je rekla, ko sva se že poslovili. Prijela me je za roko, jaz pa sem se obrnila proti njej.
“Ja?”
Pogledala je v tla in nekaj časa molčala. “Drži se,” je slednjič dejala in me spustila. Prikimala sem, nato pa se začela vzpenjati po zidu. Stala je tam, dokler nisem prišla do vrha. Še zadnjič sem se ozrla proti njej. Plaho mi je pomahala, jaz pa sem nerodno dvignila roko in ji odzravila nazaj, nato pa skočila na drugo stran in odhitela v noč.
Vem kaj je hotela reči. Da ji je žal za to kar se je zgodilo in da upa, da bo z mano vse v redu. Prav tako vem, da je izgledalo kakor, da mi je za Ianovo smrt vseeno. Po navadi bi bili ljudje zaradi takih stvari čisto na tleh, toda jaz sem pred njo ostala hladna kot led. Pred njo. Ko bi vedela koliko sem prejokala od včerajšnjega dne. In jočem tudi zdaj, ko tečem proti domu.
Solze mi silijo v oči, toda veter jih posuši še preden jim uspe priti na plano. Vedno znova se pred mano riše prizor njegove smrti. Kako je vzravnano in pokončno stal pred rabljem in kako žar v njegovih očeh ni ugasnil vse do konca. Kako so mu zavezali zanko okrog vratu in jo zategnili. Kako je obvisel nad tlemi in je njegovo telo je otrpnilo, oči ki so bile še vedno na pol odprte so izgubile svoj žar in njegov obraz je postal popolnoma bel. “Ni mi žal,” so bile njegove zadnje besede.
Kljub temu pa me je življenje naučilo, da svoje šibkosti ne kažem drugim. Kajti nikoli ne veš, kdaj jo bo kdo uporabil proti tebi.

Slednjič pritečem do doma. Če bi se tako lahko reklo majhni, razpadajoči leseni baraki, z razbitimi okni in vrati brez ključavnice, ki je stala pred mano. Vedno kadar se ji približam me stisne pri srcu. Je notri vse v redu?
Počasi stopim do vrat in jih po tiho odprem. Notri je vse mirno - kar bi lahko pričakovala glede na to, da je bila ura dve zjutraj, toda pri mami nikoli ne veš. Za nekaj trenutkov obstanem na mestu in počakam, da se moje oči navadijo na temo. Nato stopim naprej, v majhno sobo, ki je otroška spalnica, dnevna soba in kuhinja hkrati. Natan in Ava mirno spita eden poleg drugega na raztegljivem fotelju. Umirjeno dihata in videti sta tako prisrčno, da se ob pogledu nanju nasmehnem. Poberem odejo, ki jima je padla na tla, ju nežno pokrijem z njo, ter vsakega poljubim na lice. “Oh srčka moja,” zašepetam in ju še nekaj časa razneženo opazujem.
Nato stopim do sosednje in edine ločene sobe v naši hiši - mamine spalnice, njenega službenega prostora, pravzaprav. Tiho odprem vrata in pokukam notri. Mama v lahki, skoraj prozorni spalni srajci leži na veliki postelji, njeni gosti črni lasje pa se razprostirajo povsod okrog nje. Na tleh leži polita steklenica vina in zaudarja po bruhanju. Zavzdihnem. Danes vsaj spi sama. Nič novega ne bi bilo, če bi ob njej zagledala še enega od mnogih moških, ki bi ji zjutraj mastno plačal za ‘zabavno’ noč.
Obrnem se in zaprem vrata za seboj ter se vrnem k fotelju na katerem še vedno nedolžno počivata Natan in Ava. S sebe potegnem prepoteno majico in hlače ter ju odložim na stol, nato pa se v spodnji majici uležem k njima. Tesno je, a poleg njiju se počutim vsaj nekoliko varno in koristno. Ob toploti njunih teles v trenutku zaspim.