Pisalnica
3. POGLAVJE – Vse je v redu
Tistega dne sem sedela sem na stolu. Na mizi sem imela pisalo in zvezek. Vrata knjižnice so se odprla in pred mano se je prikazala visoka postava z grozljivo temnimi očmi in svetlimi, skoraj belimi lasmi. Nekdo, ki ni poznal gdč. La Breve, bi jo zagotovo opisal kot visoko babico.
»Luna, povej mi,« je začela. »Katerega leta je bila v Parizu vojna?« je vprašala s svojim nadležnim, a lahkim glasom. Nisem se prav veliko učila, ker mi za šolo ni bilo prav mar. Zato sem morala sprejeti posledice. Ugibala sem. Pa saj nisem imela pojma! »No, Luna?« se je Martha La Breve nežno zahihitala. »Leta… 1587?« Sem odgovorila v upanju, da se bo iz Marthinih ust zaslišala beseda »pravilno«. A to se seveda ni zgodilo. Ko bi le bila v pravljici, bi me Janko in Metka prišla iskat, ne bi puščala drobtinic in skupaj bi se izgubili v gozdu.
La Brevova je dramatično vzkliknila. »Luna, pa saj bosta zakonca Clawer mislila, da celo leto le lenarim na stolu in berem knjigo ali gledam telefon! Moj bog, leto 1587!« Martha La Breve se je zleknila na stol in se prijela za glavo. No, res nisem bila kaj prida od pameti, ampak tako hudo pa ne bi smelo biti!
»Lahko greš Luna.« Je vsa iz sebe izjavila Martha. Uboga gospodična, bi ji lahko rekel, a meni se ni zdela uboga. Tistega dne je bila grozno tečna, a sčasoma, se je poboljšala, ali kako bi temu rekli.
Recimo.
Nekega dne, je bila gdč. La Breve neizmerno prijazna.
»O, pozdravljena Luna!« Je kar poskočila, ko je vstopila v veliko hišo z naslovom Rayce Street 130b. »Ni danes zelo lep dan?« Je vprašala. Prikimala sem. Takrat sem bila zelo vesela, da je bila dobre volje.
Ko sva čez nekaj časa že sedela v knjižnici, me je vprašala. »Luna, koliko je to pomnoženo s šest?« Na mizo je položila papir z zapletenim računom. No, kaj pa naj bi pričakovala, dva plus dva za osmi razred? Ne. Spet nisem vedela. Takrat sem mislila o baletu Labodje jezero, v katerem sem plesala lepega, belega laboda. A moje misli so se morale zbistriti. Polno glavo sem imela piruet in Labodjega jezera. »Gospodična La Breve,« sem rekla. »Res ne vem.« Ni mi rekla kaj v zvezi z »kako ne veš? Imaš spet v mislih, da bi računala 2 plus 2 ali še kaj lažjega?«. Razložila mi je in v hipu sem razumela. Tistega dne je bila res izjemna učiteljica. Ko bi lahko vsak dan bila tako dobre volje.
A to ni bilo mogoče.
hojla!
tukaj je nov del. ta se mi zdi, da je malo bolj dolgočasen, a naslednji bo bolj zanimiv.
lepo se imejte!
cupcake
Tistega dne sem sedela sem na stolu. Na mizi sem imela pisalo in zvezek. Vrata knjižnice so se odprla in pred mano se je prikazala visoka postava z grozljivo temnimi očmi in svetlimi, skoraj belimi lasmi. Nekdo, ki ni poznal gdč. La Breve, bi jo zagotovo opisal kot visoko babico.
»Luna, povej mi,« je začela. »Katerega leta je bila v Parizu vojna?« je vprašala s svojim nadležnim, a lahkim glasom. Nisem se prav veliko učila, ker mi za šolo ni bilo prav mar. Zato sem morala sprejeti posledice. Ugibala sem. Pa saj nisem imela pojma! »No, Luna?« se je Martha La Breve nežno zahihitala. »Leta… 1587?« Sem odgovorila v upanju, da se bo iz Marthinih ust zaslišala beseda »pravilno«. A to se seveda ni zgodilo. Ko bi le bila v pravljici, bi me Janko in Metka prišla iskat, ne bi puščala drobtinic in skupaj bi se izgubili v gozdu.
La Brevova je dramatično vzkliknila. »Luna, pa saj bosta zakonca Clawer mislila, da celo leto le lenarim na stolu in berem knjigo ali gledam telefon! Moj bog, leto 1587!« Martha La Breve se je zleknila na stol in se prijela za glavo. No, res nisem bila kaj prida od pameti, ampak tako hudo pa ne bi smelo biti!
»Lahko greš Luna.« Je vsa iz sebe izjavila Martha. Uboga gospodična, bi ji lahko rekel, a meni se ni zdela uboga. Tistega dne je bila grozno tečna, a sčasoma, se je poboljšala, ali kako bi temu rekli.
Recimo.
Nekega dne, je bila gdč. La Breve neizmerno prijazna.
»O, pozdravljena Luna!« Je kar poskočila, ko je vstopila v veliko hišo z naslovom Rayce Street 130b. »Ni danes zelo lep dan?« Je vprašala. Prikimala sem. Takrat sem bila zelo vesela, da je bila dobre volje.
Ko sva čez nekaj časa že sedela v knjižnici, me je vprašala. »Luna, koliko je to pomnoženo s šest?« Na mizo je položila papir z zapletenim računom. No, kaj pa naj bi pričakovala, dva plus dva za osmi razred? Ne. Spet nisem vedela. Takrat sem mislila o baletu Labodje jezero, v katerem sem plesala lepega, belega laboda. A moje misli so se morale zbistriti. Polno glavo sem imela piruet in Labodjega jezera. »Gospodična La Breve,« sem rekla. »Res ne vem.« Ni mi rekla kaj v zvezi z »kako ne veš? Imaš spet v mislih, da bi računala 2 plus 2 ali še kaj lažjega?«. Razložila mi je in v hipu sem razumela. Tistega dne je bila res izjemna učiteljica. Ko bi lahko vsak dan bila tako dobre volje.
A to ni bilo mogoče.
hojla!
tukaj je nov del. ta se mi zdi, da je malo bolj dolgočasen, a naslednji bo bolj zanimiv.
lepo se imejte!
cupcake
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
Nea
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Grda js
sem ful mejhna pa ful suha. sme grda ker mam ful baby face. noge so k ene palčke, roke pa tut. in ker se bliža poletje pa topki pa to js pa z grdim in suhim trebuhom, h se mi vidjo zgodi že mal rebra. sem gensko in KAO bom enkrat normalna. nikoli! nimam še prsi, grd trrbuh... AHHHHHHHHH!!! in to me jezi. in zdej bi js rada nrdila neki zase. nemorem nrdit si neke vaje k bom zrasla, pa mela normalne roke k neboje tok suhcane pa noge. pač GRDA SEMM! pa ne me tolažit JA LEPA SI ne nisem okej? to je teb lahko rect k si normalno visoka, imaš body tea pa s eneke lepe lase. js pa grde pa redke. pač ZAKJ?! in rada bi si nrdila nek glow up, kjer bom imela body tea, in mi nebojo skos govoril A TI SPLOH KEJ JEŠ? pač ja jem!! okej? in noben me nebo tok razumel. še zdravniki ne!
in sploh nevem če loh si nrdim kej tazga ker sem enostavno presuha pa pregrda. če mate ksn nasvet, povej sam plis NEREČ DA SM LEPA! NE RECI, PLIS!
in sploh nevem če loh si nrdim kej tazga ker sem enostavno presuha pa pregrda. če mate ksn nasvet, povej sam plis NEREČ DA SM LEPA! NE RECI, PLIS!
