»Ti predrzna mala kur*a! Kako si me drzneš tako ponižati!?« je Anita kričala name. Izza nje se je prikazal…Yuki Suzuki. V obraz mi je bilo vroče zato sem sklepala, da zardevam. On je…zaljubljena sem vanj! Sovražim to, ker je on Anitin fant.
»Pusti jo, Anita. Saj je vseeno,« jo je posvaril Yuki.
»Saj imaš prav. Ni vredna moje pozornosti!« je to sprejela, se obrnila in odšla. Yuki pa za njo. In ne vem, če sem prav videla ali sem halucinirala ampak mislim, da mi je Yuki pomežiknil. Za trenutek se mi je ustavilo srce. Hkrati sem bila jezna na Anito in zaljubljena v Yukija. Moja čustva so me preplavila in nisem vedela ali bi začela joči, kričati ali se smejati. Samo ostala sem tam. Bila sem v šoku. Iz njega me je zbudil nekaj, kar sem od nekdaj želela slišati. Krik kraljice Anite Uebel. Kričala je in poskušala prepričati Lorry, da ji poda vodo. Z Lano sva se spogledali in stekli po stopnicah navzgor. Anita je kričala, kot zmešana in grabila po Lorryini steklenici z vodo. Kričala je, kot da bi gorela. Ker je. Njeni rdeči čevlji so bili črni in okoli njih se je vil dim in ogenj. Tudi Lana ji je hotela pomagati a sem jo potegnila stran od kričeče dame. Lorry je polila vodo po Anitinih čevljih nato pa so prišli zaposleni in jo odnesli v sobo. Bila sem začudena in spraševala sem se, kako se je to zgodilo. Z Lano sva se nerodno poslovili in odšli vsaka v svojo sobo. Najprej sem zaprla okno in se usedla poleg klubske mizice.

2. POGLAVJE

Ptiča ni bilo tam. Trapa neumna. Ubogo papigo pustiš samo pri odprtem oknu. In bili smo že daleč stran od Amerike. Ne bo preživel, sem pomislila.
»Kako, da ne ko pa sem s teboj?« je odgovoril skrivnostni glas za menoj. Zakričala sem in skočila stran od klubske mizice. Na kavču je počival ptiček. Kako ga prej nisem opazila? sem zakričala v mislih.
»Vse je v redu Rose Black. Pomiri se!« je rekel ptič. In vedela sem, da to ni le ena Anitina šala, saj je premikal kljun. Spotaknila sem se ob nogo klubske mizice in padla na marmorna tla. Papiga je vzletela in mi priletela na koleno.
»Žal mi je, da sem te prestrašil. Sem Firelight. Varuh ognja. Nekateri ljudje me iz mitov poznajo tudi, kot Feniksa,« mi je rekel in se…priklonil? Bilo je čudno, da mi je ptica govorila. Stresla sem koleno, da bi se ga otresla a je krempeljce zataknil za moje hlače in jih verjetno strgal. »Žal mi je a ne vem kaj si, kako veš moje ime, zakaj govoriš in-n-n…v bistvu ne razumem ničesar,« sem mu jecljaje govorila. »Samo poslušaj me. Na tem svetu so elementi, ki nekako gradijo svet in človeka. Pred nekaj časa so se porazgubili vsi koščki amuleta, imenovani elementi. Skupaj je devet elementov. V tebi vidim rešitev. Prosim,« mi je razlagal jaz pa sem poskušala razumeti vsaj eno stvar, ki jo je rekel. A je nisem.
»Bil si ti. Zažgal si Anitine čevlje. Zakaj?! Zaradi tebe se bo Anita maščevala meni!« sem kričala nanj.
»Nisem bil jaz. Ti si bila. Element ognja se je povezal s tabo in te izbral za novo lastnico. Povezal se je s tvojimi čustvi. Bila si jezna. In jeza in še nekaj drugih čustev lahko povzroči požar,« mi je razložil Firelight, jaz pa sem se le nerodno nasmehnila.
»Nisem bila samo jezna,« sem ga prekinila, preden bi lahko še kaj rekel.
»Razumem te. Zaljubljenost je tako krhko čustvo,« je pripomnil in ob besedi zaljubljenost sem se zdrznila. Mi ta ptič bere misli? Verjetno, da ja.
»Pravilno sklepaš, Rose Black.«
»Mi lahko za trenutek prenehaš brati misli? To je srhljivo in čudno obenem.« Postajala sem jezna in raje sem ostala tiho, da ne bi rekla še kaj neumnega.