Hey! Dolgo časa nisem pisala in zdaj sem nazaj. V zgodbi sem naredila eno spremembo, tako da se Kaja zdaj piše Adams. No, zdaj pa malo uvoda, da ne boste zmedeni: junaki so prišli v nekakšni dom v gozdu, ki je najbolj podoben veliki hiši. Najprej je jedilnica z dolgo mizo, (ko prideš noter) in nato so vrata, ki so nekakšen portal, in tam je šola in sobe in vse, najbolj podobno igrici Royale High iz Robloxa (v bistvu sem idejo dobila tam UvU) No, zdaj pa k zgodbi.
KAJA ADAMS
Že 4 mesece smo tu in za praznike bomo očitno ločeni od svojih staršev. Vstajamo bolj zgodaj, kot takrat, ko smo bili doma: ob pol sedmih, ob sedmih je zajtrk in ob osmih pouk. Ob enih je kosilo, po tem pa še ena ura. In zdaj bomo imeli glasbo, ki je sicer neobvezni predmet, a še zmeraj rada zahajam tja. Igram namreč kitaro, in ravno to mi pomaga, da se mi ne utrga. Večina iz mojega razreda pa ne hodi na glasbo, fantje takrat raje igrajo igrice ali nogomet, punce pa so po navadi v kavarnici zgoraj.
V učilnici je poleg mene le še neka starejša punca, mislim da ji je ime Eva. Spomnim se je, prišla je s skupino prijateljev ravno toliko nazaj, kot jaz. Ne morem verjeti, da je že tako dolgo. "Igraš inštrument?" vpraša Eva. "Ja, kitaro." pokimam. "Jaz pa klavir," se mi nasmehne. "Lepo," rečem in si nataknem slušalke. Začnem igrati in tako malo pozabim na svet zunaj. Prekmalu zazvoni. "Hey Kaja?" vpraša Eva. "Greš na ples za vikend?" "Ne," odkimam, "raje sem v glasbeni sobi" "No, se vidiva," pomaha in odide ven. Jaz pa za njo, moram v mojo in Vitino sobo, (Vita je moja sestrična, 14 dni mlajša od mene) da naredim nalogo. Ko pridem, grem v svoj del sobe, in naredim nalogo. Vita je ali v svojem delu sobe ali pa je pač nekje. Hitro pohitim ven, da jo oddam. Ko to naredim, pa razmišljam, kaj naj s sabo. "Kaja?" zaslišim. Obrnem se in za mano stoji Hope. "Hej, Hope," pozdravim. "Imaš kakšno delo?" me vpraša. Odkimam. "Potem pa pridi, najti morava Lili." Ko hititva po stopnicah, jo vprašam: "Lili ni?" Hope pokima in reče: "Niti v kavarni, kjer je po navadi, je ni." "Pri bazenu?" vprašam. Odkima. "Pa ja ni šla v gozd, tam kjer ima naš razred zase prostor?" vprašam. "Mogoče," zašepeta Hope, "je šla celo ven iz čarone cone." "Ampak potem bi morala iti čez živalsko cono," oporekam, "ona pa se ne mara spreminjati v žival." Stečeva ven, skozi čarobna vrata, in se zaletiva v Žigo: "Punci, gremo, Lili so ugrabili tisti... tisti..." zasope Žiga. "Tisti Kattie, Erric in njuni!" dokonča Jan. " "kaj čakamo?!" zatuli Gal, "gremo!" Vsi stečejo naprej, dol po stopnicah, jaz pa razmišljam. "Kaja, pridi!" zavpije Hope. "Takoj, samo po nekoga skočim!" zakličem nazaj in se poženem spet nazaj. Oh prosim, prosim naj bo Eva v glasbeni sobi... (to je nekaj drugega kot pa glasbena učilnica.) Odprem vrata in planem notri. In moji upi so uresničeni. "Kaja, a kaj gori?" se zasmeje Eva, zraven pa je njena četica prijateljev. Zdaj so veliko bolj prijazni. "Nekaj takšnega, ja!" zakričim. "Čakaj kaj?" vpraša fant z dolgimi lasmi. "Bi pomagali?" zasopem. "Itak, ti samo povej, kaj je," reče Nika. "Lili so ugrabili!" vzkliknem. "Kaj?!" vzklikne Urban. "Kaj čakamo?" vpraša Nika. "Gremo!"
NIKA VIDMAR
Tu se pa res vidi, kako znamo demoni (in feniksi) v stiski držati skupaj. Tečemo skozi gozd in pridemo čez živalsko cono, ko zagledamo visoko, bledo punco s svetliimi lasmi. "Hope!" zavpije Kaja in tista punca se obrne. "Skrajni čas... Pridite!" reče Hope in mi stečemo naprej, vidimo nekega fanta in še nekoga, ki se tepe z njim, nato pa tisti Erric izreče nek urok (torej so čarovniki?!) in fant, ki izgleda toliko star kot Kaja in Hope, pade na tla in tisti Erric in njegova klapa izginejo. "Žiga!!" krikne Hope, Kaja pa samo gleda v tega fanta, ki leži na tleh. In že od daleč se vidi, da mu ni več pomoči.
*********************************************************************************************************
Hej, probala bom pisat malo bolj pogosto. Lajkite in komentirajte, če vam je zgodba všeč!