Pisalnica
Hey! Dolgo časa nisem pisala in zdaj sem nazaj. V zgodbi sem naredila eno spremembo, tako da se Kaja zdaj piše Adams. No, zdaj pa malo uvoda, da ne boste zmedeni: junaki so prišli v nekakšni dom v gozdu, ki je najbolj podoben veliki hiši. Najprej je jedilnica z dolgo mizo, (ko prideš noter) in nato so vrata, ki so nekakšen portal, in tam je šola in sobe in vse, najbolj podobno igrici Royale High iz Robloxa (v bistvu sem idejo dobila tam UvU) No, zdaj pa k zgodbi.
KAJA ADAMS
Že 4 mesece smo tu in za praznike bomo očitno ločeni od svojih staršev. Vstajamo bolj zgodaj, kot takrat, ko smo bili doma: ob pol sedmih, ob sedmih je zajtrk in ob osmih pouk. Ob enih je kosilo, po tem pa še ena ura. In zdaj bomo imeli glasbo, ki je sicer neobvezni predmet, a še zmeraj rada zahajam tja. Igram namreč kitaro, in ravno to mi pomaga, da se mi ne utrga. Večina iz mojega razreda pa ne hodi na glasbo, fantje takrat raje igrajo igrice ali nogomet, punce pa so po navadi v kavarnici zgoraj.
V učilnici je poleg mene le še neka starejša punca, mislim da ji je ime Eva. Spomnim se je, prišla je s skupino prijateljev ravno toliko nazaj, kot jaz. Ne morem verjeti, da je že tako dolgo. "Igraš inštrument?" vpraša Eva. "Ja, kitaro." pokimam. "Jaz pa klavir," se mi nasmehne. "Lepo," rečem in si nataknem slušalke. Začnem igrati in tako malo pozabim na svet zunaj. Prekmalu zazvoni. "Hey Kaja?" vpraša Eva. "Greš na ples za vikend?" "Ne," odkimam, "raje sem v glasbeni sobi" "No, se vidiva," pomaha in odide ven. Jaz pa za njo, moram v mojo in Vitino sobo, (Vita je moja sestrična, 14 dni mlajša od mene) da naredim nalogo. Ko pridem, grem v svoj del sobe, in naredim nalogo. Vita je ali v svojem delu sobe ali pa je pač nekje. Hitro pohitim ven, da jo oddam. Ko to naredim, pa razmišljam, kaj naj s sabo. "Kaja?" zaslišim. Obrnem se in za mano stoji Hope. "Hej, Hope," pozdravim. "Imaš kakšno delo?" me vpraša. Odkimam. "Potem pa pridi, najti morava Lili." Ko hititva po stopnicah, jo vprašam: "Lili ni?" Hope pokima in reče: "Niti v kavarni, kjer je po navadi, je ni." "Pri bazenu?" vprašam. Odkima. "Pa ja ni šla v gozd, tam kjer ima naš razred zase prostor?" vprašam. "Mogoče," zašepeta Hope, "je šla celo ven iz čarone cone." "Ampak potem bi morala iti čez živalsko cono," oporekam, "ona pa se ne mara spreminjati v žival." Stečeva ven, skozi čarobna vrata, in se zaletiva v Žigo: "Punci, gremo, Lili so ugrabili tisti... tisti..." zasope Žiga. "Tisti Kattie, Erric in njuni!" dokonča Jan. " "kaj čakamo?!" zatuli Gal, "gremo!" Vsi stečejo naprej, dol po stopnicah, jaz pa razmišljam. "Kaja, pridi!" zavpije Hope. "Takoj, samo po nekoga skočim!" zakličem nazaj in se poženem spet nazaj. Oh prosim, prosim naj bo Eva v glasbeni sobi... (to je nekaj drugega kot pa glasbena učilnica.) Odprem vrata in planem notri. In moji upi so uresničeni. "Kaja, a kaj gori?" se zasmeje Eva, zraven pa je njena četica prijateljev. Zdaj so veliko bolj prijazni. "Nekaj takšnega, ja!" zakričim. "Čakaj kaj?" vpraša fant z dolgimi lasmi. "Bi pomagali?" zasopem. "Itak, ti samo povej, kaj je," reče Nika. "Lili so ugrabili!" vzkliknem. "Kaj?!" vzklikne Urban. "Kaj čakamo?" vpraša Nika. "Gremo!"
NIKA VIDMAR
Tu se pa res vidi, kako znamo demoni (in feniksi) v stiski držati skupaj. Tečemo skozi gozd in pridemo čez živalsko cono, ko zagledamo visoko, bledo punco s svetliimi lasmi. "Hope!" zavpije Kaja in tista punca se obrne. "Skrajni čas... Pridite!" reče Hope in mi stečemo naprej, vidimo nekega fanta in še nekoga, ki se tepe z njim, nato pa tisti Erric izreče nek urok (torej so čarovniki?!) in fant, ki izgleda toliko star kot Kaja in Hope, pade na tla in tisti Erric in njegova klapa izginejo. "Žiga!!" krikne Hope, Kaja pa samo gleda v tega fanta, ki leži na tleh. In že od daleč se vidi, da mu ni več pomoči.
*********************************************************************************************************
Hej, probala bom pisat malo bolj pogosto. Lajkite in komentirajte, če vam je zgodba všeč! :wink:
KAJA ADAMS
Že 4 mesece smo tu in za praznike bomo očitno ločeni od svojih staršev. Vstajamo bolj zgodaj, kot takrat, ko smo bili doma: ob pol sedmih, ob sedmih je zajtrk in ob osmih pouk. Ob enih je kosilo, po tem pa še ena ura. In zdaj bomo imeli glasbo, ki je sicer neobvezni predmet, a še zmeraj rada zahajam tja. Igram namreč kitaro, in ravno to mi pomaga, da se mi ne utrga. Večina iz mojega razreda pa ne hodi na glasbo, fantje takrat raje igrajo igrice ali nogomet, punce pa so po navadi v kavarnici zgoraj.
V učilnici je poleg mene le še neka starejša punca, mislim da ji je ime Eva. Spomnim se je, prišla je s skupino prijateljev ravno toliko nazaj, kot jaz. Ne morem verjeti, da je že tako dolgo. "Igraš inštrument?" vpraša Eva. "Ja, kitaro." pokimam. "Jaz pa klavir," se mi nasmehne. "Lepo," rečem in si nataknem slušalke. Začnem igrati in tako malo pozabim na svet zunaj. Prekmalu zazvoni. "Hey Kaja?" vpraša Eva. "Greš na ples za vikend?" "Ne," odkimam, "raje sem v glasbeni sobi" "No, se vidiva," pomaha in odide ven. Jaz pa za njo, moram v mojo in Vitino sobo, (Vita je moja sestrična, 14 dni mlajša od mene) da naredim nalogo. Ko pridem, grem v svoj del sobe, in naredim nalogo. Vita je ali v svojem delu sobe ali pa je pač nekje. Hitro pohitim ven, da jo oddam. Ko to naredim, pa razmišljam, kaj naj s sabo. "Kaja?" zaslišim. Obrnem se in za mano stoji Hope. "Hej, Hope," pozdravim. "Imaš kakšno delo?" me vpraša. Odkimam. "Potem pa pridi, najti morava Lili." Ko hititva po stopnicah, jo vprašam: "Lili ni?" Hope pokima in reče: "Niti v kavarni, kjer je po navadi, je ni." "Pri bazenu?" vprašam. Odkima. "Pa ja ni šla v gozd, tam kjer ima naš razred zase prostor?" vprašam. "Mogoče," zašepeta Hope, "je šla celo ven iz čarone cone." "Ampak potem bi morala iti čez živalsko cono," oporekam, "ona pa se ne mara spreminjati v žival." Stečeva ven, skozi čarobna vrata, in se zaletiva v Žigo: "Punci, gremo, Lili so ugrabili tisti... tisti..." zasope Žiga. "Tisti Kattie, Erric in njuni!" dokonča Jan. " "kaj čakamo?!" zatuli Gal, "gremo!" Vsi stečejo naprej, dol po stopnicah, jaz pa razmišljam. "Kaja, pridi!" zavpije Hope. "Takoj, samo po nekoga skočim!" zakličem nazaj in se poženem spet nazaj. Oh prosim, prosim naj bo Eva v glasbeni sobi... (to je nekaj drugega kot pa glasbena učilnica.) Odprem vrata in planem notri. In moji upi so uresničeni. "Kaja, a kaj gori?" se zasmeje Eva, zraven pa je njena četica prijateljev. Zdaj so veliko bolj prijazni. "Nekaj takšnega, ja!" zakričim. "Čakaj kaj?" vpraša fant z dolgimi lasmi. "Bi pomagali?" zasopem. "Itak, ti samo povej, kaj je," reče Nika. "Lili so ugrabili!" vzkliknem. "Kaj?!" vzklikne Urban. "Kaj čakamo?" vpraša Nika. "Gremo!"
NIKA VIDMAR
Tu se pa res vidi, kako znamo demoni (in feniksi) v stiski držati skupaj. Tečemo skozi gozd in pridemo čez živalsko cono, ko zagledamo visoko, bledo punco s svetliimi lasmi. "Hope!" zavpije Kaja in tista punca se obrne. "Skrajni čas... Pridite!" reče Hope in mi stečemo naprej, vidimo nekega fanta in še nekoga, ki se tepe z njim, nato pa tisti Erric izreče nek urok (torej so čarovniki?!) in fant, ki izgleda toliko star kot Kaja in Hope, pade na tla in tisti Erric in njegova klapa izginejo. "Žiga!!" krikne Hope, Kaja pa samo gleda v tega fanta, ki leži na tleh. In že od daleč se vidi, da mu ni več pomoči.
*********************************************************************************************************
Hej, probala bom pisat malo bolj pogosto. Lajkite in komentirajte, če vam je zgodba všeč! :wink:
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
