Pisalnica
Haaaaj, veliko časa me ni bilo. In zdaj spet pišem. No, gremo k zgodbi.
NIKA VIDMAR
Ura je sedem zjutraj in budilka mi zvoni. Ne da se mi v šolo, pa še pišemo. Nenadoma mi zazveni telefon. Kliče me... Vid?
"Daj, Nika, pridi do Kamniške Bistrice, saj veš, tam, kjer je zdaj tisti prenovljeni most," mi reče. "A si zmešan? Ura je sedem!" mu ogorčeno rečem. "Misliš, da smo ponoči kaj spali?" me vpraša. Ne. Že od sedmega razreda ponoči ne spijo več kot 4 ure. In ne glede na to so videti zelo spočiti. Ja, očitno so bili fantje iz našega razreda ponoči spet skupaj. Niso spali, ampak najbrž gledali TV, igrali biljard in namizni nogomet. Točno tako je že od sedmega razreda. No, takrat smo se ponoči pogovarjali po Vibru, in ne v živo. Saj včeraj smo bili pri Sari kar dolgo. Mislim da nas je bilo šest ali sedem. No, ob devetih smo se poslovili, fantje pa so očitno pohajkovali po Domžalah. Blagor, njihovih staršev trenutno ni doma, ker so šli na službeno pot. Kdo bi si mislil. "No, a prideš?" mi reče Vid. "Ok, naj ti bo." Oblečem se in se izgovorim mojim ta starim, da grem v šolo, ker imam preduro. Ob pol osmih sem že tam. "Kje si bila?" me vpraša Eva. "Kaj je narobe?" vprašam. "Tole," zagodrnja Peter, in pokaže pod drevo ob reki. Mala račka se je zapletla v plastično vrečko. "Evi sva ravno razlagala, da to ni tako resno. Ne, Vid?" izjavi Peter. Eva ga pogleda, kot da bi padel na glavo, jaz pa rečem: "Da ni? A da ni?" "Mja, pojdimo jo rešit, preden Niko raznese," izjavi Vid. Bedak! No, vsaj rešit jo gremo. Jaz se spustim dol, nato pa mi spodrsne in... "Nika, pazi!" zakriči Eva. Nato pa me nekdo ujame za roko. Urban! "Pazi malo," se mi nasmehne. Vidim, kako se za njegovim hrbtom Eva namuzne, Vid pa reče: škoda, da nismo posneli, super bi bilo za film..." Eva ga jezno pogleda, Peter pa se spusti z nama dol. Rešim račko, nato pa Eva zakriči: "Ura je osem!!!" Spogledamo se. "Šola je deset metrov stran," jo opomnim. "Ups," reče ona, "zmeraj pozabim, da nismo več na osnovni." "Ja, potem bi res imeli problem," se zasmeje Vid. Oh ja. Čas za test iz matematike. "Dons pa pišemo slovo," izjavi Eva. "Kaj?!" se ustrašim. "A ne pišemo matematike?!" Eva se zasmeje."Nika, hecam se, samo hotela sem te prastrašiti," mi reče. Od olajšanja zavzdihnem. Ker sem se učila samo matematiko! "Ti, Eva, še hodiš na baket?" jo vpraša Vid. Odkima. "Ti, Nika? Še hodiš?" se obrne k meni Eva. "Ne, samo še na karate in na kitaro," odgovorim. "Fino. Mi pa hodimo na žure," se zareži Peter. "Saj me tudi," se branim. "Nas včeraj, pri Sari, niste videli?" Peter prikima, češ, da nas je, Urban pa reče: "Ja, ampak Peter je mislil sprehodi ponoči." "Srečneži, starše imate v Avstriji," zarenčim. "Samo en teden," otožno reče Vid. "Pri nas je to enkrat na pet let," zaječim. Počasi gremo proti šoli. "Hej, se popoldne dobimo pri Menačnikovi?" vpraša Peter. Vsi prikimamo, jaz pa še dodam: "Pa povejmo še drugim."
KATTIE DONN
"Erric, si videl Lucky?!" zavpijem na robu obupa. Odkima. Sky priteče do mene in mi reče: "Ni je. Povsod sem pogledal, a je ni." Vidim, kako do šole prihajajo Nika, Peter, Eva, Urban in Vid. Stečem do njih in jih vprašam, če so videli kje Lucky, pa vsi odkimajo. Kiatta ravno pride do nas, in nam hoče nekaj povedati, nato pa onemi in pokaže nekaj za Niko. Vsi se obrnejo in spet vidimo črn plamen, v katerem rdeče žarita dve očesi. Blackman je v Sloveniji?!
***********************************************************************************************************************
Nov del, upam da vam je všeč. Če vam je, plis komentirajte, in če imate še kakšne predloge, mi povejte. Lep pozdrav in ostanite zdravi,
Kattie :wink:
NIKA VIDMAR
Ura je sedem zjutraj in budilka mi zvoni. Ne da se mi v šolo, pa še pišemo. Nenadoma mi zazveni telefon. Kliče me... Vid?
"Daj, Nika, pridi do Kamniške Bistrice, saj veš, tam, kjer je zdaj tisti prenovljeni most," mi reče. "A si zmešan? Ura je sedem!" mu ogorčeno rečem. "Misliš, da smo ponoči kaj spali?" me vpraša. Ne. Že od sedmega razreda ponoči ne spijo več kot 4 ure. In ne glede na to so videti zelo spočiti. Ja, očitno so bili fantje iz našega razreda ponoči spet skupaj. Niso spali, ampak najbrž gledali TV, igrali biljard in namizni nogomet. Točno tako je že od sedmega razreda. No, takrat smo se ponoči pogovarjali po Vibru, in ne v živo. Saj včeraj smo bili pri Sari kar dolgo. Mislim da nas je bilo šest ali sedem. No, ob devetih smo se poslovili, fantje pa so očitno pohajkovali po Domžalah. Blagor, njihovih staršev trenutno ni doma, ker so šli na službeno pot. Kdo bi si mislil. "No, a prideš?" mi reče Vid. "Ok, naj ti bo." Oblečem se in se izgovorim mojim ta starim, da grem v šolo, ker imam preduro. Ob pol osmih sem že tam. "Kje si bila?" me vpraša Eva. "Kaj je narobe?" vprašam. "Tole," zagodrnja Peter, in pokaže pod drevo ob reki. Mala račka se je zapletla v plastično vrečko. "Evi sva ravno razlagala, da to ni tako resno. Ne, Vid?" izjavi Peter. Eva ga pogleda, kot da bi padel na glavo, jaz pa rečem: "Da ni? A da ni?" "Mja, pojdimo jo rešit, preden Niko raznese," izjavi Vid. Bedak! No, vsaj rešit jo gremo. Jaz se spustim dol, nato pa mi spodrsne in... "Nika, pazi!" zakriči Eva. Nato pa me nekdo ujame za roko. Urban! "Pazi malo," se mi nasmehne. Vidim, kako se za njegovim hrbtom Eva namuzne, Vid pa reče: škoda, da nismo posneli, super bi bilo za film..." Eva ga jezno pogleda, Peter pa se spusti z nama dol. Rešim račko, nato pa Eva zakriči: "Ura je osem!!!" Spogledamo se. "Šola je deset metrov stran," jo opomnim. "Ups," reče ona, "zmeraj pozabim, da nismo več na osnovni." "Ja, potem bi res imeli problem," se zasmeje Vid. Oh ja. Čas za test iz matematike. "Dons pa pišemo slovo," izjavi Eva. "Kaj?!" se ustrašim. "A ne pišemo matematike?!" Eva se zasmeje."Nika, hecam se, samo hotela sem te prastrašiti," mi reče. Od olajšanja zavzdihnem. Ker sem se učila samo matematiko! "Ti, Eva, še hodiš na baket?" jo vpraša Vid. Odkima. "Ti, Nika? Še hodiš?" se obrne k meni Eva. "Ne, samo še na karate in na kitaro," odgovorim. "Fino. Mi pa hodimo na žure," se zareži Peter. "Saj me tudi," se branim. "Nas včeraj, pri Sari, niste videli?" Peter prikima, češ, da nas je, Urban pa reče: "Ja, ampak Peter je mislil sprehodi ponoči." "Srečneži, starše imate v Avstriji," zarenčim. "Samo en teden," otožno reče Vid. "Pri nas je to enkrat na pet let," zaječim. Počasi gremo proti šoli. "Hej, se popoldne dobimo pri Menačnikovi?" vpraša Peter. Vsi prikimamo, jaz pa še dodam: "Pa povejmo še drugim."
KATTIE DONN
"Erric, si videl Lucky?!" zavpijem na robu obupa. Odkima. Sky priteče do mene in mi reče: "Ni je. Povsod sem pogledal, a je ni." Vidim, kako do šole prihajajo Nika, Peter, Eva, Urban in Vid. Stečem do njih in jih vprašam, če so videli kje Lucky, pa vsi odkimajo. Kiatta ravno pride do nas, in nam hoče nekaj povedati, nato pa onemi in pokaže nekaj za Niko. Vsi se obrnejo in spet vidimo črn plamen, v katerem rdeče žarita dve očesi. Blackman je v Sloveniji?!
***********************************************************************************************************************
Nov del, upam da vam je všeč. Če vam je, plis komentirajte, in če imate še kakšne predloge, mi povejte. Lep pozdrav in ostanite zdravi,
Kattie :wink:
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
