Bila je polna luna. Hodila sem sama po prazni poti, ko sem se nenadoma spotaknila in padla. V trenutku sem vedela, da to ni bila nesreča — bil je Jack.
Pristopil je iz teme, njegove oči so se svetile v mesečini. Preden sem lahko vstala, me je zgrabil za zapestja in mi jih zvezal skupaj.
»Zakaj si to naredil?« sem zašepetala, srce mi je divjalo.
Jack se je le rahlo nasmehnil, a v njegovem pogledu ni bilo topline. »Ker si prevečkrat bežala,« je rekel tiho.
Veter je zavel med drevesi in luna je osvetlila njegov obraz. Nekaj v meni je želelo kričati, a hkrati … sem čutila čudno privlačnost, ki je nisem znala razložiti. Poljubil me je, a v tistem trenutku se mi je telo otrdelo. Ni bilo to, kar sem si želela — bilo je nekaj, kar mi je vzelo dih iz strahu.
»Odpeljal te bom v raj,« je zašepetal.
Srce mi je udarjalo tako močno, da sem mislila, da ga bo slišal. Obrnila sem obraz stran in s tresočimi rokami potegnila zapestja proti sebi, da bi se osvobodila.
»Ne, Jack,« sem rekla odločneje, kot sem pričakovala. Glas se mi je tresel, a ni bil več tih. »Spusti me.«
Veter je zašumel skozi drevesa, luna pa je padala na naju kot hladna svetloba. Za trenutek je obstal, kot da ne razume, da se zgodba ne odvija po njegovem scenariju. In takrat sem prvič opazila nekaj čudnega v njegovih očeh — ne zmage, ampak razpoko.
Ugotovila sem, da to sploh ni bil Jack. Bil je nekdo drug — popolnoma druga oseba. Jack nikoli ne bi ravnal tako. Nikoli ne bi govoril s takim glasom, niti me ne bi gledal na tak način.
»Nisi Jack,« sem zašepetala, zdaj bolj zbrano.
Moški je obstal. Njegov prijem je za trenutek popustil, kot da ga je moje spoznanje zadelo bolj kot karkoli drugega. Luna je razkrila njegov obraz jasneje — in res, ni bil Jack. Le nekdo, ki je želel, da verjamem, da je on.
»Kdo si?« sem vprašala, medtem ko sem počasi umikala roke.
Tišina. Samo veter in šelestenje listja.
Naredil je korak nazaj. Prvič je izgledal negotovo, kot da se njegova igra podira.
Jaz pa sem vedela eno: Jack je nekje drugje. In ta noč še zdaleč ni bila končana.