Pisalnica
NIKA VIDMAR
Ko stopimo v razred, učiteljica vpraša Lucky, kje je bila. Ona ji reče, da se je izgubila. "Dobro," reče učiteljica. "Sedite." No, tega ni treba, ker zazvoni. Vsi stečemo ven. "Kaj je bilo v resnici?" vpraša Vid. "Blackman," odgovori Ana. "Je torej resničen?" vpraša Eva. Prikimam. "Hej, vi, poslušajte," reče Vid. "Vi ste demoni, ne?" prikimamo. "Slišal sem da..." "Nas bojo nekam odpeljali, ker smo "nevarni"," ga dopolnim. "Razmišljam," reče on, "kaj, če bi vsi skupaj pobegnili? Samo toliko, da vas ne ujamejo. Potem pridemo nazaj." "Vid, feniks si," reče Urban, "torej zakaj hoče tudi ti stran?" "To zanima tudi mene," se oglasi Peter, ki je bil do zdaj ves čas tiho. "Prijtelji smo," reče on. "Kdaj pa bi šli?" vpraša Sara. "Nisi ti angel?"jo vpraša Eva. "Vid je feniks, pa vseeno gre zraven," skomigne Sara. "Več ko nas bo, bolj veselo bo!" rečem. "Danes popoldne pridejo, ne? Kaj, če bi šli špricat šolo?" reče Vid. Vsi prikimamo. Nato pa Kattie pride do mene. "Kaj, Kattie?" ji rečem. "Se lahko pogovoriva?" vpraša. "Prav, ji začudeno odvrnem. Stopiva na stran. "Veš, z Blackmanom ni pametno češenj zobat," mi reče. "Ni tako, da to delaš že celo življenje, Kattie?" jo zbodem. "Dve leti!" vzklikne. "Pri trinajstih?" se narejeno začudim. "Vidim, da si še živa," še dodam. "Jaz sem, Brian pa ne..." "Kdo?" "Moj bratranec." Ouch.
"Sori," rečem. "Nisem vedela." "Je že ok," mi reče. "Samo povem, Nika. Srečno." "Enako," odvrnem. Nato mi vsi stečemo domov.
Ko pridem domov, sta doma le Sonja (moja tamala) in mami. "Oči se je šel že skrit, kam se boš ti?" reče mami. "Nekam gremo z ostalimi," rečem. Zavzdihne: "Ok, ampak bodite previdni, in ne pozabi, če se karkoli zgodi,..." "Uporabi svoje moči," jo dopolnim. "Mami, vse bo ok. Stara sem 15 let in vem, kaj delam." Objame me. Nato vzamem ruzak s prtljago in objamem Sonjo. "A res moraš iti?" me vpraša. "Kmalu bom nazaj," ji rečem. Stečem čez zadnja vrata in grem čez skrivni prehod, ki ga vidimo samo demoni. Pelje do Kamniške Bistrice. Pomaham jima in splezam po rovu.
Na našem zbirnem mestu, pri novem mostu, ki pelje čez reko, so že Eva, Urban, Peter in Sara. "Čakamo še na Ano in Vida, potem pa gremo," reče Sara. Zdaj se prikažeta še Ana in Vid. "Kam pa gremo?" vprašam. "Pojdimo tja, kjer je nogometno igrišče, potem pa še do skate parka. Tako hodimo do tja. "Vas je strah?" vpraša Eva. Odkimam. Res me ni. To jemljem kot izjemno pustolovščino, ki jo delim lahko le s prijatelji.
"Kaj je pa ta hiša?" vpraša Peter. Obstojimo pred njo. Velika, zelena hiša. Pred njo pa policijski avto. Nato pa za Evo zagledam... nekaj takega, kot je Piggy iz igrice Roblox! "Eva, pazi!" zakričim. Nato pa nas zagrne črna tema...
*******************************************************************************************************************
Nov del! Prosim komentirajte, kakšen se vam je zdel! :wink:
Ko stopimo v razred, učiteljica vpraša Lucky, kje je bila. Ona ji reče, da se je izgubila. "Dobro," reče učiteljica. "Sedite." No, tega ni treba, ker zazvoni. Vsi stečemo ven. "Kaj je bilo v resnici?" vpraša Vid. "Blackman," odgovori Ana. "Je torej resničen?" vpraša Eva. Prikimam. "Hej, vi, poslušajte," reče Vid. "Vi ste demoni, ne?" prikimamo. "Slišal sem da..." "Nas bojo nekam odpeljali, ker smo "nevarni"," ga dopolnim. "Razmišljam," reče on, "kaj, če bi vsi skupaj pobegnili? Samo toliko, da vas ne ujamejo. Potem pridemo nazaj." "Vid, feniks si," reče Urban, "torej zakaj hoče tudi ti stran?" "To zanima tudi mene," se oglasi Peter, ki je bil do zdaj ves čas tiho. "Prijtelji smo," reče on. "Kdaj pa bi šli?" vpraša Sara. "Nisi ti angel?"jo vpraša Eva. "Vid je feniks, pa vseeno gre zraven," skomigne Sara. "Več ko nas bo, bolj veselo bo!" rečem. "Danes popoldne pridejo, ne? Kaj, če bi šli špricat šolo?" reče Vid. Vsi prikimamo. Nato pa Kattie pride do mene. "Kaj, Kattie?" ji rečem. "Se lahko pogovoriva?" vpraša. "Prav, ji začudeno odvrnem. Stopiva na stran. "Veš, z Blackmanom ni pametno češenj zobat," mi reče. "Ni tako, da to delaš že celo življenje, Kattie?" jo zbodem. "Dve leti!" vzklikne. "Pri trinajstih?" se narejeno začudim. "Vidim, da si še živa," še dodam. "Jaz sem, Brian pa ne..." "Kdo?" "Moj bratranec." Ouch.
"Sori," rečem. "Nisem vedela." "Je že ok," mi reče. "Samo povem, Nika. Srečno." "Enako," odvrnem. Nato mi vsi stečemo domov.
Ko pridem domov, sta doma le Sonja (moja tamala) in mami. "Oči se je šel že skrit, kam se boš ti?" reče mami. "Nekam gremo z ostalimi," rečem. Zavzdihne: "Ok, ampak bodite previdni, in ne pozabi, če se karkoli zgodi,..." "Uporabi svoje moči," jo dopolnim. "Mami, vse bo ok. Stara sem 15 let in vem, kaj delam." Objame me. Nato vzamem ruzak s prtljago in objamem Sonjo. "A res moraš iti?" me vpraša. "Kmalu bom nazaj," ji rečem. Stečem čez zadnja vrata in grem čez skrivni prehod, ki ga vidimo samo demoni. Pelje do Kamniške Bistrice. Pomaham jima in splezam po rovu.
Na našem zbirnem mestu, pri novem mostu, ki pelje čez reko, so že Eva, Urban, Peter in Sara. "Čakamo še na Ano in Vida, potem pa gremo," reče Sara. Zdaj se prikažeta še Ana in Vid. "Kam pa gremo?" vprašam. "Pojdimo tja, kjer je nogometno igrišče, potem pa še do skate parka. Tako hodimo do tja. "Vas je strah?" vpraša Eva. Odkimam. Res me ni. To jemljem kot izjemno pustolovščino, ki jo delim lahko le s prijatelji.
"Kaj je pa ta hiša?" vpraša Peter. Obstojimo pred njo. Velika, zelena hiša. Pred njo pa policijski avto. Nato pa za Evo zagledam... nekaj takega, kot je Piggy iz igrice Roblox! "Eva, pazi!" zakričim. Nato pa nas zagrne črna tema...
*******************************************************************************************************************
Nov del! Prosim komentirajte, kakšen se vam je zdel! :wink:
Moj odgovor:
depresivnanapol
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
čisto sem obupana, preveč si jemljem stvari k sebi
Hej!
Imam 2 težavi in bi si res želela, če mi kdo pomaga vem, da je ena bolj zakomplicirana kot druga ampak postala bom anksiozna.
1. V šoli se dobro razumem z sošolkami, sošolci. Ker sem prvi letnik sem dobila nove in novo sošolko, z katero sem se povezala na začetku. Bilo je vse okej nekaj časa razumele sva se super sej se še zdaj... ampak mi je rekla, da sem tečna. Tudi spoznala sem sošolca in sma bila skupaj ampak se razhajava, ker mi je povedal danes v obraz, da sem dosadna. Baje preveč govorim in čisto sem obupana. Ne vem kaj naj, osamljena sem že nekaj tednov in preprosto nekaj mi manjka pa ne vem kaj:cry:. Kaj naj, da ne bom naporna in tečna. Nikoli ne bom nikogar primernega našla zase, če bom tečna, občutek imam, da sem že staršem in vsem po vrsti:sob:.
2. Grozno se počutim, ker imam probleme z dioptrijo in očmi, morala bi iti na pregled že v začetku novembra poslali so mi, da pridem komaj maja na vrsto, vsega sem kriva, ker se mi dioptrija prehitro slabša in se potem vsi name bunijo. Čisto sem obupana, ker imam tako rada tega okulista, ki ga imam ker je tako fajn, preprosto ima nek poseben odnos do mene in izžareva tako prijetnost in prijaznost... ne predstavljam si kako bo, ko več ne bom šla k njemu ali pa ko več ne bo delal tu kjer je zdaj... kako se naj sprijaznim z tem, da ne bo vedno moj okulist? Preprosto ga imam preveč rada in je najboljši zdravnik, ki sem ga spoznala v življenju:sob:. Vsak dan mislim samo na pregled za oči.
Prvi problem je najhujši, kaj če padem v depresijo??
Imam 2 težavi in bi si res želela, če mi kdo pomaga vem, da je ena bolj zakomplicirana kot druga ampak postala bom anksiozna.
1. V šoli se dobro razumem z sošolkami, sošolci. Ker sem prvi letnik sem dobila nove in novo sošolko, z katero sem se povezala na začetku. Bilo je vse okej nekaj časa razumele sva se super sej se še zdaj... ampak mi je rekla, da sem tečna. Tudi spoznala sem sošolca in sma bila skupaj ampak se razhajava, ker mi je povedal danes v obraz, da sem dosadna. Baje preveč govorim in čisto sem obupana. Ne vem kaj naj, osamljena sem že nekaj tednov in preprosto nekaj mi manjka pa ne vem kaj:cry:. Kaj naj, da ne bom naporna in tečna. Nikoli ne bom nikogar primernega našla zase, če bom tečna, občutek imam, da sem že staršem in vsem po vrsti:sob:.
2. Grozno se počutim, ker imam probleme z dioptrijo in očmi, morala bi iti na pregled že v začetku novembra poslali so mi, da pridem komaj maja na vrsto, vsega sem kriva, ker se mi dioptrija prehitro slabša in se potem vsi name bunijo. Čisto sem obupana, ker imam tako rada tega okulista, ki ga imam ker je tako fajn, preprosto ima nek poseben odnos do mene in izžareva tako prijetnost in prijaznost... ne predstavljam si kako bo, ko več ne bom šla k njemu ali pa ko več ne bo delal tu kjer je zdaj... kako se naj sprijaznim z tem, da ne bo vedno moj okulist? Preprosto ga imam preveč rada in je najboljši zdravnik, ki sem ga spoznala v življenju:sob:. Vsak dan mislim samo na pregled za oči.
Prvi problem je najhujši, kaj če padem v depresijo??
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
Fuuuuuullll dobri blogi pa fulll lepe stvari ...
