Pisalnica
NIKA VIDMAR
Znajdemo se pod mostom, ki pelje čez Kamniško Bistrico. Vid ke že pokonci, vsi ostali pa so še v nezavesti. "Si videla, kaj je bil tisti stvor?" me vpraša. Odkimam. Počasi se vsi zbudijo. "Kam bomo šli?" vpraša Ana. Zamislim se. Kakšno dobro vprašanje - nimam pojma, kam bi se lahko skrili. "Pojdimo do igral," predlaga Urban. "Tam nas bojo takoj našli," odkima Peter. "Na Šumberk!" vzklikne. "Ja! Na Šumberk!" reče tudi Eva. "No prav, itak ne moremo nikamor drugam," reče Sara. Tako se odpravimo. Hodimo po cesti, ki ni prometna. Prispemo do začetka poti čarobnega Šumberka. "Čudovito," reče Urban. "Kaj pa zdaj?" "Pojdimo najti nek prostorček, kjer nas ne bodo našli," rečem. "Nekje globoko v gozdu..." "Kaj pa divje živali?" se prestraši Ana. "Demoni smo, Ana," jo opomni Peter. "Znamo se postaviti zase." Hodimo po široki poti, posuti s peskom. Nato pa prispemo do razpotja: na eno stran še naprej vodi široka pot, na drugo pa ozka in neurejena. Gremo po tej in hodimo, dokler se Peter, ki je zelovisok, ne zabije v vejo drevesa. "Peter, si ok?" vpraša Ana. Prikima in gremo naprej. Pridemo do majhne gozdne jase, ki je posuta z jesenskim listjem. "Bo tukaj v redu?" vpraša Urban. Prikimamo in nato reče Vid: "Nika, imaš s sabo kitaro?" "Ja," odvrnem. "Bi nam kaj... Kaj je to?!" reče Eva prestrašeno. Upam, da je kakšna divja žival... Oh, ne! Prikaže se angel, v roki ima značko neke čete, zato zbežimo, on pa za nami. Na poti se ločimo; jaz, Ana, Eva in Sara dol, fantje pa se poženejo v hrib. Tisti angel je očitno šel za fanti, saj ga za nami ni . Še naprej tečemo in pridemo na začetek poti. "Upam, da so fantje v redu," zasope Eva. Nato zaslišimo Petrov krik. "Fantje?!" zakričim. "Fantje!" Ni jih. Nato stečemo v hrib po sredini, saj je še ena neurejena pot. Nao vidimo tistega angela od prej... Kako poskuša Petra označiti, da bi ga odpeljal kdo ve kam! Peter je očitno v nezavesti, saj se ne premika in ima zaprte oči... iz glave pa mu teče kri!
Še preden se zavem, postanem tako jezna, res tako jezna, da lahko vidim, kako mi koža poka, kako mi rastejo krila, in še rožički... To ni tista forma, v kateri sem bila, ko sva z Ano reševali Lucky. Ne, to je tista forma, v katero se vsak demon spremeni na noč čarovnic, dokler ga drug demon ne umiri. Spreminjam se v pošast in nimam več kontrole nad sabo. Samo, tako bolečino čutim, da vem, da hočem le to, da se konča, kričim, a me nihče ne sliši, saj je to v meni, poskušam se osvoboditi, hočem spraskati to pošast iz mene...
"Nika! Nika! Pridi nazaj, to nisi ti!"
Parkrat zamežikam. Bolečnia v meni pojenja, in ko lahko že vidim, vidim Urbana, ki ima roke na mojih ramenih. Najbrž me je moral močno tresti, da me je zbudil. Za njim vidim nekoga, ki leži in ima lasje krvave... To je tisti angel, in jaz sem ga spravila v nezavest. Obrnem se k Petru, ki komaj gleda, saj ima tako utrujene oči...
*********************************************************************************************************
Nov del! Prosim povejte, če vam je všeč! :wink:
Znajdemo se pod mostom, ki pelje čez Kamniško Bistrico. Vid ke že pokonci, vsi ostali pa so še v nezavesti. "Si videla, kaj je bil tisti stvor?" me vpraša. Odkimam. Počasi se vsi zbudijo. "Kam bomo šli?" vpraša Ana. Zamislim se. Kakšno dobro vprašanje - nimam pojma, kam bi se lahko skrili. "Pojdimo do igral," predlaga Urban. "Tam nas bojo takoj našli," odkima Peter. "Na Šumberk!" vzklikne. "Ja! Na Šumberk!" reče tudi Eva. "No prav, itak ne moremo nikamor drugam," reče Sara. Tako se odpravimo. Hodimo po cesti, ki ni prometna. Prispemo do začetka poti čarobnega Šumberka. "Čudovito," reče Urban. "Kaj pa zdaj?" "Pojdimo najti nek prostorček, kjer nas ne bodo našli," rečem. "Nekje globoko v gozdu..." "Kaj pa divje živali?" se prestraši Ana. "Demoni smo, Ana," jo opomni Peter. "Znamo se postaviti zase." Hodimo po široki poti, posuti s peskom. Nato pa prispemo do razpotja: na eno stran še naprej vodi široka pot, na drugo pa ozka in neurejena. Gremo po tej in hodimo, dokler se Peter, ki je zelovisok, ne zabije v vejo drevesa. "Peter, si ok?" vpraša Ana. Prikima in gremo naprej. Pridemo do majhne gozdne jase, ki je posuta z jesenskim listjem. "Bo tukaj v redu?" vpraša Urban. Prikimamo in nato reče Vid: "Nika, imaš s sabo kitaro?" "Ja," odvrnem. "Bi nam kaj... Kaj je to?!" reče Eva prestrašeno. Upam, da je kakšna divja žival... Oh, ne! Prikaže se angel, v roki ima značko neke čete, zato zbežimo, on pa za nami. Na poti se ločimo; jaz, Ana, Eva in Sara dol, fantje pa se poženejo v hrib. Tisti angel je očitno šel za fanti, saj ga za nami ni . Še naprej tečemo in pridemo na začetek poti. "Upam, da so fantje v redu," zasope Eva. Nato zaslišimo Petrov krik. "Fantje?!" zakričim. "Fantje!" Ni jih. Nato stečemo v hrib po sredini, saj je še ena neurejena pot. Nao vidimo tistega angela od prej... Kako poskuša Petra označiti, da bi ga odpeljal kdo ve kam! Peter je očitno v nezavesti, saj se ne premika in ima zaprte oči... iz glave pa mu teče kri!
Še preden se zavem, postanem tako jezna, res tako jezna, da lahko vidim, kako mi koža poka, kako mi rastejo krila, in še rožički... To ni tista forma, v kateri sem bila, ko sva z Ano reševali Lucky. Ne, to je tista forma, v katero se vsak demon spremeni na noč čarovnic, dokler ga drug demon ne umiri. Spreminjam se v pošast in nimam več kontrole nad sabo. Samo, tako bolečino čutim, da vem, da hočem le to, da se konča, kričim, a me nihče ne sliši, saj je to v meni, poskušam se osvoboditi, hočem spraskati to pošast iz mene...
"Nika! Nika! Pridi nazaj, to nisi ti!"
Parkrat zamežikam. Bolečnia v meni pojenja, in ko lahko že vidim, vidim Urbana, ki ima roke na mojih ramenih. Najbrž me je moral močno tresti, da me je zbudil. Za njim vidim nekoga, ki leži in ima lasje krvave... To je tisti angel, in jaz sem ga spravila v nezavest. Obrnem se k Petru, ki komaj gleda, saj ima tako utrujene oči...
*********************************************************************************************************
Nov del! Prosim povejte, če vam je všeč! :wink:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Vauuuuuuuuu! Kul zgodba. Komaj čakam na nov del:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
