NIKA VIDMAR
Znajdemo se pod mostom, ki pelje čez Kamniško Bistrico. Vid ke že pokonci, vsi ostali pa so še v nezavesti. "Si videla, kaj je bil tisti stvor?" me vpraša. Odkimam. Počasi se vsi zbudijo. "Kam bomo šli?" vpraša Ana. Zamislim se. Kakšno dobro vprašanje - nimam pojma, kam bi se lahko skrili. "Pojdimo do igral," predlaga Urban. "Tam nas bojo takoj našli," odkima Peter. "Na Šumberk!" vzklikne. "Ja! Na Šumberk!" reče tudi Eva. "No prav, itak ne moremo nikamor drugam," reče Sara. Tako se odpravimo. Hodimo po cesti, ki ni prometna. Prispemo do začetka poti čarobnega Šumberka. "Čudovito," reče Urban. "Kaj pa zdaj?" "Pojdimo najti nek prostorček, kjer nas ne bodo našli," rečem. "Nekje globoko v gozdu..." "Kaj pa divje živali?" se prestraši Ana. "Demoni smo, Ana," jo opomni Peter. "Znamo se postaviti zase." Hodimo po široki poti, posuti s peskom. Nato pa prispemo do razpotja: na eno stran še naprej vodi široka pot, na drugo pa ozka in neurejena. Gremo po tej in hodimo, dokler se Peter, ki je zelovisok, ne zabije v vejo drevesa. "Peter, si ok?" vpraša Ana. Prikima in gremo naprej. Pridemo do majhne gozdne jase, ki je posuta z jesenskim listjem. "Bo tukaj v redu?" vpraša Urban. Prikimamo in nato reče Vid: "Nika, imaš s sabo kitaro?" "Ja," odvrnem. "Bi nam kaj... Kaj je to?!" reče Eva prestrašeno. Upam, da je kakšna divja žival... Oh, ne! Prikaže se angel, v roki ima značko neke čete, zato zbežimo, on pa za nami. Na poti se ločimo; jaz, Ana, Eva in Sara dol, fantje pa se poženejo v hrib. Tisti angel je očitno šel za fanti, saj ga za nami ni . Še naprej tečemo in pridemo na začetek poti. "Upam, da so fantje v redu," zasope Eva. Nato zaslišimo Petrov krik. "Fantje?!" zakričim. "Fantje!" Ni jih. Nato stečemo v hrib po sredini, saj je še ena neurejena pot. Nao vidimo tistega angela od prej... Kako poskuša Petra označiti, da bi ga odpeljal kdo ve kam! Peter je očitno v nezavesti, saj se ne premika in ima zaprte oči... iz glave pa mu teče kri!
Še preden se zavem, postanem tako jezna, res tako jezna, da lahko vidim, kako mi koža poka, kako mi rastejo krila, in še rožički... To ni tista forma, v kateri sem bila, ko sva z Ano reševali Lucky. Ne, to je tista forma, v katero se vsak demon spremeni na noč čarovnic, dokler ga drug demon ne umiri. Spreminjam se v pošast in nimam več kontrole nad sabo. Samo, tako bolečino čutim, da vem, da hočem le to, da se konča, kričim, a me nihče ne sliši, saj je to v meni, poskušam se osvoboditi, hočem spraskati to pošast iz mene...
"Nika! Nika! Pridi nazaj, to nisi ti!"
Parkrat zamežikam. Bolečnia v meni pojenja, in ko lahko že vidim, vidim Urbana, ki ima roke na mojih ramenih. Najbrž me je moral močno tresti, da me je zbudil. Za njim vidim nekoga, ki leži in ima lasje krvave... To je tisti angel, in jaz sem ga spravila v nezavest. Obrnem se k Petru, ki komaj gleda, saj ima tako utrujene oči...
*********************************************************************************************************
Nov del! Prosim povejte, če vam je všeč! :wink: