Ob ponovnem udarcu tiho zaječim, vendar vseeno dvignem roke v obrambni položaj. Uradno sovražim McQueenove učne ure samoobrambe. Že prej nisem bila ravno navdušena nad njegovimi nauki in šaljivimi pripombami (ki jih je na srečo vedno manj), vendar tale nesmiselna telovadba mi gre že pošteno na živce. Da bi se izognila naslednji brci, nekoliko odskočim in vse upe usmerim v njegov nezavarovan bok. Sicer se ga s pestjo ne dotaknem, vendar bi v primeru dejanskega napada napadalcu zlomila rebra. Vsaj v moji glavi to tako izgleda, verjetno bi ga le malo presenetila in bi v naslednjem trenutku dobila precej agresivnejši odgovor.
Nemo nadaljujeva z že tako dolgo vadbo ter iščeva priložnost za varen napad. Ravno, ko začnem razmišljati o vročem potu, ki mi polzi navzdol po pregretem hrbtu, kriminalist izkoristi mojo nepazljivost ter nakaže učinkovito lomljene nosu. V znak nezadovoljstva z mojim bornim napredkom privzdigne tanke obrvi in si mimogrede popoka členke. Nastali votel zvok še nekaj časa odmeva v improvizirani telovadnici. Pravzaprav sva z McQueenom le premaknila razpadajoč kavč na prvotno mesto in za vsak primer pospravila posušene skodelice v neurejene kredence.
''Tiho ...'' Walker zamrmra opozorilo.
Oba ji nameniva nedolžen nasmeh, izustiva nekaj podobnega opravičilu ter se znova posvetiva drug drugemu. Kljub temu ne traja dolgo, da se kriminalistka znova ne oglasi in naju prisili k zaključku dvoboja. Pomigne nama naj stopiva bližje in radovedno se zazreva v računalniški ekran.
''Večina je povabilo že odobrila,'' reče in pokaže na odprto elektronsko pošto.
''In zato si naju poklicala?'' se nepričakovano razjezi njen sodelavec. Morda bi bilo fer, da ga kličem le *i*sodelavec*i*, saj smo vsi skupaj in tej obupni situaciji. Tehnično gledano bi morali biti naši položaji enakovredni.
Ob ponovnem preverjanju informacij ter neštetih telefonskih klicih, smo prišli do nekaj resnično obupnih zaključkov:

1) Ne moramo se več zanašati na Talley. Tudi če ni vedela, da nas je napotila do napačnega trupla, je njena zvestoba vprašljiva. Sicer se to sliši izjemno otročje, ampak nas je ali (a) na inšpektorjevo željo zavajala ali (b) imela pomanjkljive oz. napačne informacije.
2) Večina podatkov, ki jih vemo o umoru so verjetno neresnični.
3) Ker zdaj vemo, da je nekdo namerno pripravil še eno truplo, ki bi nas zavedalo, ne moramo vedeti, katero truplo so videla tudi priče.
4) Ker imamo le še šest dni (kakšno presenečenje, sojenje bo 25. julija), da ugotovimo, kdo je krivec. Pri tem moramo upoštevati, da se nam sploh ne sanja, kdo to je, in, da nam naš ''dober prijatelj'' višji inšpektor z oddelka za preiskovanje umorov Patrick O'Donell diha za ovratnik.
5) McQueen je bil enkrat za spremembo uporaben in je uspel pridobiti McEffertyovo povabilo na poslovno zabavo. McEfferty je celo obljubil, da bo poskrbel za prisotnost vseh prič in osumljencev ter odsotnost neželenih osebkov. Ko mislim slednje, imam v mislih predvsem ostale kriminaliste, ki ne podpirajo naše odločitve.
Peta točka je pravzaprav precej dobra, vendar me vodi do naslednje in zadnje ugotovitve.
6) McQueen je postal *i*obseden*i* z mojo varnostjo in glasno nasprotuje vsaki Walkerjevi ideji. Križ smo naredili čez uporabo mojega nadvse priročnega znanja plezanja po stavbah *i*in*i* pogovor z vsemi povabljenimi na zabavo. Tam naj bi bila le, da bom vklopila svoj fotografski spomin ter si poskusila zapomniti vse premike in kretnje določenih oseb.

''Em, ja!'' nekoliko povzdigne glas Walker ''Pomembno je, da vsi pridejo!''
''In za preverjanje prisotnosti si potrebovala smrtno tišino?'' vrta, kamor ne bi smel.
''In za obisk zabave moraš znati karate?'' ga z mirnejšim glasom izzove.
''Ja. Če te kdo napade, se moraš znat braniti!'' Moram priznati, da se precej strinjam z njegovim argumentom. Tudi če ne pride do spopada, bom bolj pomirjena stopila v moderno zasnovan nebotičnik z znanjem karateja ali česarkoli me že McQueen uči.
''Vse kar si dosegel je smrdeče stanovanje,'' ga z lahkoto zavrne.
''Clara bo do nedelje pripravljena, obljubim,'' ji zagotovi in vidno tehta naslednje besede ''Morda bi se tudi ti kaj naučila?''
''Če te napade ženska, jo povlečeš za lase. Če te napade moški, ga brcneš v mednožje. Ni neka huda znanost ...''
''In če bo imel napadalec pištolo?''
''Jo pač izvlečeš prvi,'' z običajnim glasom odvrne Walker. Preden bi ji sodelavec lahko ugovarjal, izpod elegantnega bombažnega suknjiča privleče nekaj sumljivo podobnega pištoli ter orožje usmeri v McQueena. ''Vidiš?'' se zmagoslavno nasmehne in pospravi predmet pod obleko.
''*i*Pištolo*i* imaš?!'' se po kratki tišini še dodatno razburi ''Ali imaš sploh dovoljenje zanjo?''
''To se te ne tiče,'' ga zavrne, kot da bi se pogovarjali o neprespani noči.

Nalašč očitno zavijem z očmi in se prvič ne menim za svoje dejanje. Bila sta že na presneto dobri poti, da se pobotata in *i*dejansko sodelujeta*i*, vendar se vedno vrneta na točko, kjer sta začela. V Walkerjevem glasu je zaznati več miline ter popuščanja, ampak McQueen se je odločil vztrajati pri vsaki še tako majhni odločitvi.
''Ehm, vaju zanima moje mnenje?'' previdno vprašam s čim bolj objektivnim tonom.
Pričakovala sem odrezavo zavrnitev ali vsaj jezno pripombo, vendar mi oba pokimata. Čeprav njuna pogleda le ošinem, se ne moram prepričati, da imata v očeh neodobravanje. Strah, ki ga zagledam, me za hip prestraši, vendar se raje posvetim oblikovanju besed. Smešno, kako mi je po dobrem tednu in celotni situaciji še vedno težko odkrito govoriti z njima.
''Odkar ste nama razkrili, da veste, da jaz nisem njegova hči,'' previdno začnem in pomignem proti Walker ''se vedno prepirate. Razumem, da ste jezni. McQueenovo dejanje je nezakonito.'' Obrnem se proti kriminalistu, rekoč: ''Vi pa si močno prizadevate za mojo varnost, zato se hitro razburite. Razumljivo, a včasih greste predaleč.'' Povzročim trenutek tišine, z namenom doseganja teže mojih besed. V eni od knjig o telesni govorici je bilo omenjeno, da pavze med govorjenjem sprožijo večjo pozornost pri poslušalcu. ''Ne vem, če se zavedate, da smo v zelo *i*bedni*i* situaciji ... Imamo še koliko?'' se pretvarjam in na prste štejem ''Aja, manj kot šest dni, da najdemo roparje in morilca. Vi,'' s prstom pokažem na oba ''pa si še vedno skačete v lase. Zdaj ni čas za takole otročje pričkanje.'' Prizadeto prekrižam roke na prstih, pri čemer se zaradi nepazljivosti skoraj udarim v levi palec. ''Ker tole ...'' z rokami zaokrožim po zraku ''je neuporabno. Ko bomo spravili *i*prave storilce*i* za zapahe, se lahko pregovarjate v tisti smotani kavarni ali čajnici ali karkoli že je in zraven srkate vanilin kakav. Jasno?!''

Moj ''govor'' doseže nepričakovano pozitiven odziv. McQueen se celo napoti v kopalnico pod mrzel tuš, medtem ko mi Walker pokaže nekaj možnih oblek, ki jih lahko nosim v nedeljo. Kljub temu pa si lahko živo predstavljam, njuno prepiranje med izbiro rozastega in črnega krila.


------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Hojla,
končno mi je uspelo objaviti nov del! Hvala vsem za pomoč! Res je bila težava v kopiranju z Worda ...
Mislim, da bo to vse. Lepo se imejte in srečno z ocenami!
Clara



SEZNAM OSEB:
Clara Roger: glavna junakinja, lažno ime: Ella East, Ella Thomson
Jonny McQueen: kriminalist, lažno ime: Sam Thomson
Tess Walker: temnopolta kriminalistka, pomaga pri razreševanju primera, lažno ime: Lisa Thomson
Jessica Talley: blond policistka, zaslišala Jamesa Kelly-ja, ima dostop do podatkov o umoru Williama Fremonta
Patrick O'Donell: višji inšpektor z oddelka za preizkovanja umorov

https://www.pil.si/forumi/pisalnica/jaz-clara-dekle-s-strehe-se-eno-jutro-v-nyc/31