Oj!
Prosim naj me najprej nekdo pohvali, ker za nov fel nisem rabila celega tisočletja! :sweat_smile:. Kot drugo, upam, da boste ob tem delu uživali in, da moja zgodba še ni postala dolgočasna.... Komentirajte in lajkajte, čr vam je všeč!
En velik koš objemov,
I love book
***
"Hojla...Jaz sem Anastazia, mojega FANTA Thomasa najbrž že poznaš to pa je moja najboljša prijateljica Hayle." brez ovinkarjenja spregovorim in ji ponoudim roko. "Super, da smo se spoznali! Anastazia, prideš malo sem nekaj bi povedala..." Zoe mi pomigne, da naj stopiva v stran.
"Thomas je MOJ. Usojena sva si, okej? Zato roke stran ŠTOR. Ta dan je tvoj zadnji dan v zvezi z njim, razumeš?" pokaže zlomljeno srce in me narejeno objame. Nelagodno se ji nasmehnem po glavi pa mi začnejo rojiti misli kot so:
~kaj če ima prav,
~kaj če, naju bo res poskušala dati narazen,
~veliko lepša je od mene zagotovo se bo, Thomas zaljubil vanjo po sekundici spogledovanja,
~moji kodri izgledajo ogabno, saj sem med vožnjo s taxijem molila skozi okno glavo kot kakšen pes, saj mi je bilo slabo od vseh ovinkov.
Hitro vzamem telefon in Kim napišem panično sporočilo:

KIM! NA VIDIKU ZLOBNO DEKLE KI MI HOČE THOMASA VZETII! PROBLEM. SOS. NUJNO!

Stopim nazaj k družbi, v kateri je zdaj Zoe nova zvezda. Njene svetle lase kar naprej meče čez ramo in njene oči so brez prestanka prikovane na Thomasa. "Hej, kaj, če bi se podvizali ura je 9:40 let pa imamo ob desetih." ravno vskočim v besedo, ko Zoe govori o tem, da je zmagala v tekmovanju najlepša-punca-šole-ki-krade-fante (ubistvu je govorila o tem, da ima rada mačke ampak ali ne zveni POPOLNOMA ENAKO?!).
"Res je bolje, da gremo..." mi pritrdi Thomas in prime za roko.
Stopimo do vhoda v letalo pred mano pa stoji ženska s tremi kletkami majhnih psov. "Gospa, tega ne morete vzeti v letalo... Preveč jih je. Lahko pokličemo kakšno varstvo ampak na letalo res ne grejo." izjavi stevardesa in se narejeno nasmehne ter že v rokah drži slušalko.
"KAKO SI DRZNETE ROZI, SOFI IN PICCASU REČI PSI! SO OSEBE TAKO KOT VI. IN KAKOR SEM PREBRALA JE TA LETALSKA DRUŽBA PRIJAZNA DO OSEB VSEH VRST!"
"Ampak gospa tako to ne gre. Z njimi nimate vstopa na letalo."
Pritajeno se zasmejim in pogledam v tla.
"Gospa, za vami ljudje čakajo... Premislite kaj boste storili in se umaknite." gospodična v rdečem se nasmehne in žensko vsmeri k svetlo modrim stolom.
"Karto prosim." stevardesa se obrne k nam in vsakemu v stotinki ošvrkne karto. Brez večjega zanimanja nam odpre prehod v sivo cev ter ponovi stavek, ki ga izreče na vsakih deset sekund.

"Anastazia, prispeli smo... Zbudi se!" Thomas me nežno dregne in tako prebudi iz sanj.
"Že? Ampak ali se nismo šele pred petimi minutami vsedli na sedeže in čakali na polet?" zmedeno ga pogledam in svoje kodre (seveda ti zgledajo kot bi ravnokar pretekla maraton, jedla kot tri letna deklica, kar pomeni, da bi imela makarone povsod na obrazu IN v morju tekmovala za življenje z morskimi psi) spnem v zasilno figo, ki zgleda (seveda) kot bi jo naredil slep enoletni otrok, ki ima motoriko na stopnji nule.
"Spala si, tepka! Zdaj se pa zmigaj do taxija moramo priti preden Hayle zraste brada."

Zavijem z očmi ter Thomasu in Hayle sledim do izhoda. Vame bušne vlažen zrak, v katerem se jasno čuti, da je pravkar deževalo. Povsod na tleh so majhne luže po katerih skače majhna deklica, ki me jasno spominja name pred 7 leti. Njeni rjavi lasje so speti v dva čopka obuta pa je v rumene škornje. "Mama, wann kommt Papa? Gehen wir dann Pizza essen? Bitte?"
kriči in se zraven smehlja na vsa usta. "PAPA!" še veselo vzklikne potem pa steče k moškemu oblečenemu v vojaško uniformo. Tudi on se ji na vsa usta nasmehne in dvigne visoko v zrak, da punčka vzklikne: "Ich fliege! Ich bin ein Vogel! Schnellerrrrrrrrr!"potem pa jo zajame neustavljiv smeh. Prav zabavno jo je gledati.
"Tako vesela bo enkrat moja hčerka, ko se bom vrnil iz turneje. In njena mama Anastazia me bo počakala kot tista gospa tam." Thomas resno pripomni. "Ti-i si ravnn-okar rekel da-a..." komaj še izrečem potem pa padem v neustavljiv krohot.
"Kaj pa je tako smešno? Si naju res enkrat, čez dolgo časa nemoreš predstavljati tako?"
"Mogoče. Enkrat. Čez dolgo časa." še vedno se hahljam, ko pridemo do traku kjer bomo pobrali kovčke.
"Veš kaj Tomči, to je moško delo. Midve z Anstazio bova šli kar lepo na kavo ti pa poberi kovčke ok?" Hayle me povleče za sabo Thomasa pa, ubožca samega pusti med 3 trakovi polni raznobarvnih kovčkov.

"Kaj je taka nuja Hayle?" jo zmedeno vprašam in hitro za njo stopim do tekočih stopnic, ki vodijo v zgornje nadstropje.
"Z Maxom sva se razšla." kar butne iz nje. Pod nogami mi zmanjka tal da telebnem na vse štiri in komaj še izustim javkajoči ahh, ko iz mene pride ploha besed:
KAJ ZA VRAGA?! A STA MOGOČE NORA?! VSOJENA STA SI IN VIDVA SE MRTVO HLADNO RAZIDETA?! KAKO JE TO MOŽNO?! SAMO Z-A-K-A-J!" jezno jo pogledam in se poberem.
"Zato. Ker na dalajvo ne gre okej? Zdaj pa hitro menjava temo in pojdiva na tisto kavo. Ali pa vročo čokolado. Mogoče sok?"
"TOLE še ni končano. Samo počakaj, da pridemo v sobo, ti bom že dala vetra!" ji besno zabičam in sledim do majhnega lokala.
***