»Si si že pripravila torbo za k očiju?« me je tisto jutro vprašala babica in jaz sem prikimala ravno sem si umivala zobe in zato nisem mogla ravno veliko govorit. Po približno uri opravljanja sem bila na red in zato sem babici rekla naj me čimprej odpelje do očija. Vendar je na moj odgovor odkimala ter rekla: » Ravnokar sem dobila sporočilo, da danes nebo nič z obiskom…« Glas se ji je zatresel in okamenela je. Stopila sem do nje in prebrala sporočilo:
» Živijo tukaj Mark! Tadejev fant, vaša vnukinja me pozna. Kakorkoli, danes sem odšel v trgovino in ko sem se vrnil iz nje je Mark ležal na tleh. Preveril sem dihanje in utrip vendar ga žal nisem slišal. Nemudoma sem poklical reševalce in kmalu so bili tu. Pregledali so ga in po končanem pregledu so mi sporočili novico, da je Tadej mrtev. Še vedno ne verjamem da se je to zgodilo. Da ga ni več med nami. Prosim če to novico sporočite svoji vnukinji! Hvala!«
Po licih so mi začele teč solze in po petih sekundah sem bila vsa objokana. Babica pa tudi. Očitno je mama slišala jok in je pritekla do naju. Ko sem ji pokazala sporočilo so se tudi njej ulile solze. Čeprav je bil to njen bivši mož sem vedela da ga je imela rada. Tako je torej potekal ta dan. V solzah in lepih spominih. Ker mi je oče umrl nisem šla v ponedeljek v šolo. Vendar naslednji dan sem že bil v šoli. Prijateljice so kmalu opazile da sem žalostna, zato so me probale razvedrit. Bila sem hvaležna da imam prijateljice in še vedno sem. Teden dni po smrti očeta je bil pogreb. Celo nekaj sošolk je prišlo nanj. Čeprav se je osmi razred že zaključeval učitelji niso popuščali. Rabila sem se učiti in tudi počasi sprejeti da očeta ni več. Čeprav ni bilo lahko je šlo s pomočjo sošolk in sošolca Lukasa. Ravno ko sem se navadila na normalno življenje pa je mami nekega popoldneva po moji šoli oznanila, da se bova preselili. Prvo ji nisem verjela, ko pa sem ugotovila da se ne heca sem ji vprašal kam se bova preselili ona pa je rekla da se bova preselili k njenemu fantu.
»A bom hodila še vedno v isto šolo?« sem vprašala in seveda sem angele prosila naj reče ja. Ona pa je na srečo pritrdila in se nasmehnila. Povedala je da se bova selili julija in da naj se prej glede tega ne obremenjujem. Prikimala sem. Žal mi je ker se bova z mamo preselili.
»Kaj pa babica?« sem nenadoma vprašala. Mami je na moj odgovor skomignila z rameni in rekla:
»Še vedno bo živela v tej hiši!« Kar razočarana sem bila nad njenim odgovorom vendar sem ponovno prikimala. Včasih najstniki sploh nimamo pravice odločati in to mi ni všeč! Če bi bilo po moje bi babico stlačila v kovček (pa čeprav je premajhen) in jo odpeljala s sabo.
»Najraje bi videla da bi šla z nama, kajne?« me je vprašala mami.
»Ja!« sem pritrdila in jo pogledala s prosečimi očmi, ki so govorile samo eno in sicer:« Gre lahko babi z nama?« Mama je seveda to dobro vedela in zato je rekla:
»Vem kam pes s taco moli! Vendar ti se sploh ne zavedaš kako je babici tu lepo! Ima vse kar hoče! In dvomim da bi ji bilo do tega da bi zapustila svoj dom! Sploh pa, kam bi dala svojo muco Darsy in psa?« Ugotovila sem da ima prav, ponovno sem prikimala. S tem je bil najin pogovor zaključen. Nisem vedela kaj naj rečem zato sem pač rekla: