~ 1. POGLAVJE / Moja sestra ali ''the golden child'' ~


»Ljubica, bi odprla vrata in pogledala, kdo zvoni?!«
Sedela sem v sobi in delala domačo nalogo. Pa kaj moja mami hoče?! Naj se ji še priklonim in jo nazivam z »vaše veličanstvo«, ali kaj?! Mar ne vidid, da se že tedne trudim dobiti zlato priznanje na tekmovanju iz kemije?! Ne, ona vidi le potrebe moje sestre Kiare, ki je najbolj razvajena krava na tem svetu, ki dobi vse kar hoče, kadarkoli hoče. Vstala sem s stola in odtopotala po stopnicah navzdo, in do vrat.
Še pet let, pa ti je ne bo treba več prenašati, sem pomislila. Odklenila in odprla sem vrata in pred njimi našla paket. Za Kiaro. Gotovo je poln lakov za nohte in raznega makeup-a. Ah, pozabila sem povedati. Kiara je stara štirinajst let (rojena je oktobra) in hodi v prvi letnik frizerske srednje šole. Večino časa preživlja s svojim fantom v kinu (ni ga še pripeljala domov) ali pa s svojimi prijateljicami v kaki gostilni ali pa na nočni zabavi. Enkrat jo je priredila doma in na koncu sem bila za zmešnjavo, ki je nastala, kriva jaz, čeprav sem le sedela v svoji sobi in skušala ignorirati zabavo.

»Mama, mislim, da je za Kiaro.« Slednja pa je bila sedaj v kinu s svojim tako imenovanim fantom.
»Prinesi ga sem,« je rekla mama. Odložila sem ga na mizo. »zaviti ga moram. To bo njeno rojstnodnevno darilo za njen petnajsti rojstni dan, ki je v petek.« Danes je bil ponedeljek. »In Kiara je priredila zabavo s prijateljicami.« Jasno. Naj pojasnim eno stvar: Kiara je zaradi makeup-a, dragih in modnih oblačil ter barve las v šoli zelo priljubljena. Ima krog šestih prijateljic, ki so najlepša in najpopularnejša dekleta na tisti šoli. Jaz, pa sem ravno obratno. Nisem popularna, še manj pa sem lepa, in nimam prijateljev. No, imam eno, Claro, ki kdaj prespi pri meni ali pa jaz pri njej, a se ne morava toliko družiti, saj se je čez poletje preselila precej daleč stran. A še vedno sva prijateljici. Ni me še zamenjala kot me je večina drugih. In iz vsega tega lahko razberete, da je Kiara ''the golden child'' v naši družini. Jaz sem le nezaželjena ''nadloga'', v katero nihče ne vlaga truda in upov in bi bilo zanjo bolje, če se ne bi rodila. Naj dam par konkretnih primerov: Prvič, Kiari starši kupijo in dajo vse, kar si zaželi. Pri meni pozabijo celo rojstne dneve. Drugič, Kiara ima dobesedno ogromno sobo opremljeno z najdražjimi in najlepšimi stvarmi, medtem ko je moja majhna (ni ravno premajhna). Tretjič, Kiara lahko meni vzame karkoli želi, pa če je to nogavica ali pa morda eden mojih petih edinih crop topov, ki jih rada nosim, če pa ji jaz kaj vzamem, je pa vse narobe. Četrtič, Kiara gre lahko kamorkoli s komerkoli, jaz pa ne smem niti na rojstnodnevno zabavo moje najboljše prijateljice. Petič, lahko ima fanta. Meni ga v življenju ne bi pustila. Oziroma ga jaz ne bi hotela, zato to sploh ni tako hudo. Zato, ja… nisem ravno priljubljena. Ah, ja, saj res. Pozabila sem se predstaviti. Ime mi je Denise, stara sem trinajst let in hodim v osmi razred.



Zvečer se je Kiara vrnila z novico. Povedala je, da bo v sredo na obisk prišel njen fant, da spozna starše. Mama mi je zabičala, naj ne hodim iz sobe, razen, če me pokliče, ker je tako želela Kiara. Ne vem, zakaj se boji, da bom osvojila njenega fanta. Nimam šans pri njej, res ne.

»Kako je bilo na vijinem že sedmem zmenku?« je navdušeno vprašala mama.
»Poljubil me je,« je rekla Kiara polna sreče. To sem ji nekako privoščila. Nekako sem vedela, da je zares ljubila tega fanta. Nekako je ogrelo moje srce, bilo je lepo, čeprav je bila to moja sestra. Tiho sem jedla in pazila, da se nisem odzvala.
»Mar ni lepo, Denise?« je ostro vprašala mama.
»Mhm.« Niti pogledala je nisem.
»Torej, mama, na zabavo bom povabila Camillo, Brooklyn, Amy, Grace, Hannah, Myriam, Briana in Chrisa,« je rekla Kiara.
»Zakaj pa Briana?« je vprašala mama.
»Da Chris ne bo sam med dekleti,« je pojasnila moja sestra. Chris je bil njen fant.. Morala sem se močno upreti, da nisem zavila z očmi.
»Dobro.« Mama je dregnila očeta.
»Hm? Ja, ja seveda! Super je!« je rekel.
»Zabava je od petih popoldne do enajstih zvečer, prespale pa bodo le Camilla, Brooklyn in Amy.«
To mi je bilo nekako všeč, ker so bile one vedno prijazne do mene. Sploh Brooklyn in Amy, Camilla pa se je navadno držala stran od otrok, a nikoli ni bila nesramna.
»In, potrebovali bomo: deset blazin za sedenje na tleh, odeje, veliko pokovke, čips, rojstnodnevno torto, veliko Coca Cole in tri spalke. Oh, in dekleta,ki bodo prespala, bodo ostala še čez vikend in v nedeljo zvečer šle domov.« Kiara tega ni vprašala ali prosila. Tako je rekla, tako je veljalo. »Denise, ti speci torto.« Nobenega prosim. Sem se že navadila. Pokimala sem.
»Pojedla sem.« Vstanem in odidem v sobo. Sesedem se v posteljo in si v ušesa vtaknem slušalke, ki sem jih ''podedovala'' po Kiari in na telefonu (ki sem ga spet ''podedovala'' po Kiari) pritisnem na »play«. Kiara ima zdaj brezžične slušalke in iPhone 13.

Utopim se v glasbi in svojih mislih. Dokler ni mama prihrumela (brez trkanja) v sobo in me nahrulila, naj grem pod tuš. Skobacala sem se iz postelje in zgrabila pižamo. Stekla sem v kopalnico in se zaklenila.
»Denise, odkleni!« Ah, ja. Jaz moram biti odklenjena v kopalnici in lahko sem le pet minut, medtem ko je Kiara tam norti zaklenjena približno pol ure. In ta moj čas v kopalnici vklučuje tudi skincare in umivanje zob. Zato:V petih minutah moram narediti vse to. Potem moram ven. Če pa Kiara hoče na stranišče, gre lahko noter. Če hočem jaz na starnišče medtem, ko se Kiara prha, moram počakati. Zato sem tudi zdaj pohitela in bila čez štiri minute v postelji. Starša mi vedno ob osmih zvečer vzamejo vse elektronske naprave, mi ugasnejo luč v sobi in zaprejo vprata. Če me ujamejo budno, da berem ali kaj takega, sem v težavah. Kiara je lahko pokonci do kadarkoli. V sobi ima ogromno naprav, ki ji jih starša ne vzameta in tudi če se ob dveh ponoči še vedno sprehaja po hiši in gleda televizijo, se starša ne menita za to. Tudi če pride zbudit mene (to počne za zabavo), je vse dobro in moji starši nahrulijo mene. In tako je bilo tudi danes.

»Nobenih telefonov,« je rekla mama, ko je našla telefon pod blazino. Tja sem ga skrila. Oče je ugasnil luč. Mama je vstala. In potem sta odšla in zaprla vrata. Nobenega »lahko noč«, nobenih objemov. Ulegla sem se na bok. Iz oči so mi prodrle solze. Slišala sem mamo in očeta, kako sta hvalila Kiaro. Ugriznila sem se v ustnico, da ne bi na glas zajokala. Če bi, bi me starša kregala, ali pa enostavno ignorirala.

~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~

Evo, tukej je nova zgodba. Kot oblublen. Ta zgodba sicer ni fantazijska, ampak je nekako v mojem slogu. Opisuje odnose s starši in sorojenci, čeprov je tuki vse zapretiravan, ker je Kiara pač ''the golden child'', najljubša hči, medtem ko Denise sploh ni bila zaželena. In v zgodbi boste še zvedl, zakaj masta starša raj Kiaro, zvedl boste pa tut velik drugih družinskih skirvnosti in clo nekej Deniseinih skrivnosti.
Upam, da ste užival.
Plis komentirite pa všečkejte.
Lepo se mejte,
lolygirl